Blog

Najprej sem želela spremeniti hčerko, potem sem začela spreminjati sebe

Spodnja zgodba je anonimiziran zapis terapevtske izkušnje 47-letne Špele, ki je pomoč sprva poiskala zaradi odnosa z najstniško hčerko. Med njima je bilo veliko konfliktov, nerazumevanja, skrbi in medsebojnega umika.

Skozi terapevtski proces je začela prepoznavati, da se sprememba v odnosu ne začne samo pri otroku. Pogosto se začne tudi pri tem, kako starš posluša, reagira, postavlja meje in zmore pogledati vase.

Več...

Za sinovo stisko se je skrivala stiska cele družine

Spodnja zgodba je anonimiziran zapis terapevtske izkušnje 38-letne Gaje, ki je pomoč sprva poiskala zaradi sinovih težav z vrstniki, sramežljivosti, nizke samozavesti in pomanjkanja socialnih veščin. A skozi prve pogovore se je začelo kazati, da otrokova stiska ni osamljen problem, temveč odsev širše družinske dinamike.

V družini so se prepletali očetov umik, stres, alkohol, prelaganje odgovornosti, ponižujoč odnos do otroka in materina preobremenjenost. Terapevtski proces je zato odprl pomembno vprašanje: kaj se zgodi, ko otrok s svojim vedenjem ali stisko pokaže na bolečino, ki je družina dolgo ni zmogla videti ali poimenovati?
To ni zgodba o popolni spremembi čez noč. Je zgodba o prvem odločnem koraku, postavljanju meje in počasnem učenju drugačnih odnosov v družini.

Več...

Tesnoba me je ustavljala. Danes me ne bo več.

Spodnja zgodba je anonimiziran zapis terapevtske izkušnje 28-letnega Uroša, ki se je dolgo soočal s tesnobo, paničnimi napadi in stalnim iskanjem občutka varnosti. Situacije, ki so drugim lahko povsem običajne, so zanj postale vir napetosti, nadzora in izogibanja: koncerti, dvigala, poslovni prostori, množice.
Na psihoterapijo je prišel z željo, da bi pridobil nad svojim doživljanjem več nadzora. Skozi proces je začel prepoznavati sprožilce stresa, razumeti nastajanje paničnih odzivov in se učiti drugačnega odnosa do strahu: ne več bežanja pred njim, temveč postopnega sprejemanja, opazovanja in umirjanja.
To ni zgodba o tem, da strah kar izgine. Je zgodba o tem, kako lahko človek preneha živeti pod njegovimi pogoji.

Več...

Depresija: Barve življenja so se vrnile

Spodnja zgodba je anonimiziran zapis terapevtske izkušnje 45-letne Monike, ki je dolga leta živela z depresivnimi občutki praznine, odtujenosti in naraščajoče tesnobe. Na terapijo je prišla z željo, da bi se rešila tesnobe, skozi proces pa začela odkrivati nekaj globljega: pot nazaj k sebi.
To ni zgodba o hitri spremembi. Je zgodba o počasnem vračanju občutkov, živosti in notranje povezanosti.

Več...

Ko postaja svet prehiter

Moja 92-letna mama mi je povedala o pogovoru dveh mladih deklet, ki ga je slišala s klopce ob svoji vsakodnevni sprehajalni poti.

Več...

Kako uspeti v zvezi, kjer se srečata dve kulturi?

Zveza med partnerjema, ki prihajata iz različnih držav, je lahko zelo bogata, navdihujoča in osebnostno razširjajoča izkušnja. Hkrati pa tak odnos pogosto prinaša tudi dodatne izzive, saj se v njem ne srečata le dve osebi, temveč pogosto tudi dva jezika, dve kulturi, dva sistema vrednot in dva načina življenja.

Prav zato je dobro, da partnerja o nekaterih pomembnih temah spregovorita pravočasno in odkrito.

Več...

Ko me je strah, da me bodo drugi zapustili

Strah pred zapustitvijo je do določene mere del univerzalne človeške izkušnje. Ljudje smo odnosna bitja, kar pomeni, da potrebujemo bližino, pripadnost in občutek, da smo za nekoga pomembni. Povsem naravno je, da nas misel na izgubo pomembnega odnosa lahko prestraši.
Težava pa nastane, kadar strah pred zapuščenostjo postane intenziven, dolgotrajen in začne vplivati na naše doživljanje sebe ter na odnose z drugimi. Takrat se pogosto znajdemo v notranjem konfliktu: močno si želimo bližine, ob čemer pa nas ta prestraši, saj se bojimo, da bomo ostali sami.

Več...

Čutite v odnosu dolgočasje?

V svoji praksi sem priča zgodbam parov, ki ne prihajajo zato, ker se ne bi imeli radi, ampak zato, ker med njimi ni poželenja, strasti in erotike: » Imava se rada, vendar je najino življenje v spolnosti nezadovoljujoče, pusto, nerodno, se ne najdeva, sva si tako različna…«.

Več...

Zakaj skušamo ugajati?

Izjava »kako priden/a si«, je za mnoge ena prvih oblik pohvale, ki jo slišimo v otroštvu. Čeprav izrečena dobronamerno, lahko v sebi nosi tudi sporočilo, da je sprejemanje pogojeno z določenim vedenjem, ali pa da smo vredni pohvale, bližine ali miru takrat, ko ne povzročamo težav, ne nasprotujemo in se znamo prilagoditi. Sčasoma se lahko takšne izkušnje preoblikujejo v vprašanje: Kakšen/na moram biti, da bom dovolj?

Več...

Ko je radodarnosti preveč

Ljudje imamo v sebi prirojeno nagnjenost k temu, da branimo, kar je naše, pa naj bo to avtomobilček ali zasluženi dnevi dopusta. In prav je tako. Kako je torej mogoče, da so med nami tudi ljudje, ki brez vidne prisile drugim razdajajo tisto, kar bi v resnici radi obdržali? Psihoanalitična psihoterapija zanje pravi, da so retentivno zavrti.

Več...