Skozi terapevtski proces je začela prepoznavati, da se sprememba v odnosu ne začne samo pri otroku. Pogosto se začne tudi pri tem, kako starš posluša, reagira, postavlja meje in zmore pogledati vase.
V svojem odnosu z najstnico sem se vrtela v začaranem krogu. Šele obisk terapevtke mi je odprl oči, da sem se zazrla tudi vase in z razdalje pogledala na najin odnos. Veliko stvari sem morala spremeniti tudi pri sebi.
V naši družini je stalna borba, konflikt na konflikt. Moj odnos s hčerko je prišel na ničelno točko. Nobenega spoštovanja. Hodiva ena mimo druge, če pa že komunicirava, je to eno samo dretje.
Priznam, da izgubljam živce in sem nepotrpežljiva. Zakaj bi jaz njo slišala, če ona mene ne? Popolnoma nič me ne spoštuje, tega si ne dovolim! Od naše zvezdice je ostala le še črnogleda »drugačna« punca, s popolnoma spremenjenim videzom, napol obrito glavo z uhani v nosu in tetovažami, njene ocene so drastično padle…
Ko sem šla po pomoč za hčerko, nisem vedela, da pravzaprav pomoč potrebujem tudi jaz. Res je, da sem se nezavedno počutila, kot da vse delam narobe in imela sem stalen občutek krivde. Čeprav sem naredila vse, kar sem lahko, je bilo vedno vse kot »bob ob steno«.
Šele z obiskom pri terapevtki sem ugotovila, da ne znam podpreti niti sebe, kaj šele hčerko. Zelo mi je bilo v pomoč, da smo se lahko skupaj pogovarjali na spoštljiv način. Šele ko sem ob terapevtkini pomoči zares videla, kaj počnem in kako ravnam, sem zmogla najin odnos pogledati z razdalje. Tam je bil prostor, kjer me je hčerka dejansko slišala, pa mislim, da tudi jaz njo, nastal je prostor za komunikacijo.
Spet sva dobili stik. To, da me hčerka spet pogleda v oči, je zame neizmerno darilo. Tudi to, da nama je terapevtka pomagala, da sva lahko izrazili zamere. Nisem niti slutila, da sem s svojim vedenjem hčerki nevede povzročala tolikšne bolečine. Najbrž se sprašujete, ali je zdaj vse romantično: ne ni, vendar pa
se brusiva v tem, da se da marsikaj rešiti na spoštljiv način. Odkar sem razvila vsaj nekoliko več zaupanja v hčerko, tudi sama dobim več nazaj. Neverjetno, kako sem bila usmerjena le v slabe strani. Res nisem znala drugega kot izražati zaskrbljenost in delati črne scenarije.
Špela, 47 let
Oglejte si
naše terapevte s področja vzgoje
Kaj nam ta zgodba pomaga razumeti?
Odnosi med starši in najstniki so lahko zelo naporni, ker se v njih srečajo potreba po samostojnosti, strah staršev, občutek neslišanosti in želja po nadzoru. Ko se komunikacija spremeni v očitke, dretje ali umik, se odnos hitro zapre.
Psihoterapija lahko pomaga ustvariti varen prostor, kjer se družinski člani začnejo slišati drugače. Starš lahko prepozna svoje odzive, skrbi in občutke krivde, najstnik pa dobi več prostora, da izrazi svoje doživljanje. Sprememba ne pomeni popolnega odnosa brez konfliktov, temveč več spoštovanja, zaupanja in pripravljenosti, da se težave rešujejo drugače.
Morda bi vas zanimalo tudi:
Partnerska terapija
Vpliv digitalne tehnologije na počutje mladostnikov
Varnost - Navezanost