Blog

Kako pri anksioznosti pomaga vedenjsko-kognitivna terapija?

Ko se človek sooča z anksioznostjo, si pogosto želi predvsem to, da bi neprijetni občutki čim prej izginili. Da ne bi več čutil razbijanja srca, napetosti, strahu, skrbi, nemira ali občutka, da se bo zgodilo nekaj slabega.

Takšna želja je zelo razumljiva. Obstaja več psihoterapevtskih pristopov, v nadaljevanju pa opisujemo, kako pri anksioznosti pomaga vedenjsko-kognitivna terapija (KVT), eden najbolje raziskanih pristopov za obravnavo tesnobe. KVT pri anksioznosti običajno ne deluje samo tako, da poskuša hitro odstraniti simptom. Njena pomembna naloga je, da pomaga razumeti, kako se tesnoba pri posamezniku sproža, kako se vzdržuje in kaj jo dolgoročno krepi.

Ko razumemo vzorec, ga lahko začnemo spreminjati.

Več...

Kako pomagamo bližnji osebi, ki se sooča z anksioznostjo?

Ko se nekdo, ki nam je blizu, sooča z anksioznostjo, pogosto želimo pomagati, pa ne vemo točno kako. Lahko nas skrbi, lahko smo nemočni, včasih tudi utrujeni ali zmedeni. Morda se nam zdi, da oseba pretirava, saj objektivno ni videti, da bi bila v nevarnosti. A zanjo je občutek nevarnosti lahko zelo resničen.

Anksioznost ni samo skrb ali slaba volja. Je odziv telesa in uma, v katerem se človek lahko počuti ogroženega, preobremenjenega ali nesposobnega nadzorovati, kaj se v njem dogaja. Zato stavki, kot so “samo sprosti se”, “ne kompliciraj” ali “nimaš se česa bati”, običajno ne pomagajo veliko. Pogosto občutek osamljenosti in nerazumljenosti celo povečajo.

Več...

Izogibanje in varnostna vedenja: zakaj nas tesnoba prepriča, da se moramo zaščititi

Ko občutimo tesnobo, si običajno želimo predvsem eno: da bi neprijeten občutek čim prej minil. To je povsem razumljivo, saj je lahko tesnoba zelo naporna. Spremljajo jo lahko nemir, napetost, pospešeno bitje srca, stiskanje v prsih, občutek ogroženosti, naval skrbi ali močna potreba, da bi se umaknili.

Zato pogosto naredimo nekaj, kar nam prinese občutek varnosti. Izognemo se situaciji. Nekaj preložimo. Pokličemo nekoga za zagotovilo. Večkrat preverimo. Sedimo blizu izhoda. S seboj vzamemo vodo, zdravila, telefon ali drug predmet “za vsak primer”. Vnaprej pripravimo vse možne odgovore. Ne povemo svojega mnenja. Ne gremo tja, kjer bi lahko začutili tesnobo.

Takšna vedenja imajo skupen namen: zmanjšati tesnobo in preprečiti občutek nevarnosti. Imenujemo jih izogibalna in varnostna vedenja.

Več...