V družini so se prepletali očetov umik, stres, alkohol, prelaganje odgovornosti, ponižujoč odnos do otroka in materina preobremenjenost. Terapevtski proces je zato odprl pomembno vprašanje: kaj se zgodi, ko otrok s svojim vedenjem ali stisko pokaže na bolečino, ki je družina dolgo ni zmogla videti ali poimenovati?
To ni zgodba o popolni spremembi čez noč. Je zgodba o prvem odločnem koraku, postavljanju meje in počasnem učenju drugačnih odnosov v družini.
Na pogovornih urah z razredničarko sem spoznala, da naš fant več kot očitno kaže na to, da so v naši družini prisotne težave. Ko je mož prišel iz službe, se je vedno umaknil, želel mir (zaradi stresa v službi) in tišino ter spil kakšno pivo. V bistvu pa se je alkohol že popolnoma pritihotapil k nam. Z otrokom se sploh ni ukvarjal, odgovornost pa prelagal name in nanj. Otroka je cinično ves čas obkladal z različnimi izrazi in mu dopovedoval, da iz njega ne bo nič. Sledil je moj pogovor s partnerjem, ki je težave zanikal. Odločila sem se, da otroka zaradi njegovih težav z vrstniki (sram, nesamozavest, pomanjkanje socialnih veščin) vključim v obravnavo. Terapevtka se je želela srečati in delati s celotno družino.
Mož je še naprej želel delati le na tem, da bi se otrok spremenil. Ne vem, kje sem našla moč (zaščititi otroka), da sem mu postavila ultimat: »Ali prenehaš s pijačo ali pa gremo narazen!«
Mož je dejansko prenehal s pitjem, več se ukvarja z otrokom, sproti pa si zastavljamo konkretne cilje, na čem bomo delali. Mož preživlja z otrokom več časa, gre tudi na sprehod in mislim, da se vedno bolj zaveda, kako pomemben je zgled. Ne izvaja več takega strahospoštovanja kot prej, sinu tudi pomaga in (potrpežljivo) sedi z njim pri domačih nalogah. Težko je, še vedno se ne znamo pogovarjati, a upam, da bomo zmogli.
Gaja, 38 let
Oglejte si
naše terapevte s področja partnerske terapije
Kaj nam ta zgodba pomaga razumeti?
Otrokova stiska ni vedno samo otrokova. Težave z vedenjem, umikanjem, samozavestjo, vrstniki ali šolskimi obveznostmi so lahko tudi način, kako se pokaže napetost v družinskem sistemu.
Zato ni dovolj, da se od otroka pričakuje, naj se “popravi”. Pomembno je pogledati širše: kako se družinski člani pogovarjajo, rešujejo stres, prevzemajo odgovornost in kakšno sporočilo otrok vsak dan dobiva o sebi. Poniževanje, cinizem, strahospoštovanje, čustveni umik ali zloraba alkohola lahko močno vplivajo na otrokov občutek varnosti in lastne vrednosti.
Družinska ali partnerska psihoterapija lahko pomaga prepoznati ponavljajoče se vzorce, postaviti jasne meje in graditi bolj spoštljiv način sobivanja. Otrok se pogosto začne počutiti bolje takrat, ko odrasli prevzamejo svoj del odgovornosti in družina neha iskati krivca, temveč začne iskati drugačen način življenja.
Morda bi vas zanimalo tudi:
Partnerska terapija
Ko me je strah, da me bodo drugi zapustili
Ko čustva prehitijo misli: Razumevanje impulzivnosti