Na psihoterapijo je prišel z željo, da bi pridobil nad svojim doživljanjem več nadzora. Skozi proces je začel prepoznavati sprožilce stresa, razumeti nastajanje paničnih odzivov in se učiti drugačnega odnosa do strahu: ne več bežanja pred njim, temveč postopnega sprejemanja, opazovanja in umirjanja.
To ni zgodba o tem, da strah kar izgine. Je zgodba o tem, kako lahko človek preneha živeti pod njegovimi pogoji.
Nisem si predstavljal, da bom kdaj lahko šel na koncert brez pomirjeval, ne da bi cel teden prej gledal tloris koncertne hale in ob vstopu najprej nekaj minut skeniral prostor in množico, gledal, kje so izhodi, kje so bari... Pravzaprav, da bom dejansko slišal cel koncert, ne da bi enkrat moral pogledati okoli sebe, kje sem ali na telefonu poiskati najbližji zasilni izhod... Enako z dvigali in pisarnami v naši poslovni stavbi ali kjerkoli drugje. Ves čas iskati nek varen prostor, kamor sem se dobesedno zavlekel, ko sem dobil napad, da se nisem potem soočal še s čudnimi pogledi in vprašanji, sramom, ...
Hvala bogu, da sem končno odšel na psihoterapijo, da sem lahko začel delati na prepoznavanju stresa in njegovih dejavnikov, da sem lahko prepoznaval, kdaj se napadi pripravljajo, da sem začel dobivati nazaj več nadzora.
Zdaj s terapevtom iščeva in predelujeva vzroke za nastanek paničnih napadov, anksioznosti, strahov... Ko za nazaj pogledam, sploh v resnici ne vem, zakaj sem tako reagiral, zakaj sem padel v paniko, ko lahko sedaj samo čutim in pustim, da se strah zvrsti, ne da bi reagiral nanj. Kot da bi s tem, ko sem sprejel in »vzel« čustva in impulze in jih nisem zavračal ali odrival, izginil ta naboj panike. Tudi če se še vedno priplazi kakšen napad, je sedaj veliko blažji in hitreje izzveni.
Uroš, 28 let
Oglejte si
naše terapevte s področja anksioznosti
Kaj nam ta zgodba pomaga razumeti?
Panični napadi so lahko zelo telesna in zastrašujoča izkušnja. Človek lahko dobi občutek, da izgublja nadzor, da se mu bo zgodilo nekaj hudega ali da mora čim prej pobegniti iz situacije. Zaradi tega začne pogosto iskati varne izhode, preverjati prostor, se izogibati določenim krajem ali imeti ob sebi “varovalke”, ki mu pomagajo zdržati.
Ta vedenja so razumljiva, saj kratkoročno prinesejo olajšanje. Dolgoročno pa lahko tesnobo ohranjajo, ker človek nikoli ne dobi izkušnje, da se strah lahko dvigne, doseže vrh in nato tudi sam od sebe upade. V psihoterapiji se človek postopoma uči prepoznavati telesne znake tesnobe, razumeti svoje sprožilce in razvijati drugačen odnos do strahu.
Pomemben del okrevanja je lahko prav izkušnja, da paničnega odziva ni treba takoj ustaviti, zatreti ali mu pobegniti. Ko se človek nauči ostati s svojim doživljanjem, ga opazovati in dovoliti, da mine, panika pogosto izgubi del svoje moči. Cilj ni nujno življenje brez vsake tesnobe, temveč več notranje varnosti, zaupanja vase in svobode pri tem, kako živimo.
Morda bi vas zanimalo tudi:
Ko čustva prehitijo misli: Razumevanje impulzivnosti
Kako iskati smisel v nesmislu?
Osebna rast