Dobri in slabi obrambni mehanizmi

Ljudje smo pogosto ranjeni zaradi neprijetnih doživetij. Takrat se počutimo ogrožene. Naše psihično ravnotežje je porušeno. Začnemo se braniti. Obdajamo se z ograjami in pravimi okopi. Pred drugimi skrivamo, da smo ranljivi, potem to skrivamo še pred samim seboj. Ampak s tem se osiromašimo, ker zanikamo osebni doživljajski in čustveni svet. Čustva so najbolj osebna stvar, so reakcija na zunanji svet.

Obrambni mehanizmi na kratko

  • kako so pri nekom razviti obrambni mehanizmi, je predvsem odvisno od vzgoje, razmer v katerih je odraščal, celotnega osebnostnega značaja in drugih dejavnikov
  • obrambni mehanizmi se lahko tudi posnemajo; otroci najbolj prevzamejo obrambne mehanizme v odnosih znotraj primarne družine
  • obrambni mehanizmi potekajo podzavestno
  • nekateri ljudje imajo obrambne mehanizme bolj razvite, nekateri manj
  • pri ljudeh se praviloma ne javlja le en tip obrambnega mehanizma, vendar pa pri posamezniku lahko prevladuje določen tip obrambnega mehanizma
  • nekateri obrambni mehanizmi za svoj razvoj celo zahtevajo obstoj drugega obrambnega mehanizma

Vrste obrambnih mehanizmov

Glede pojmovanja in pomena obrambnih mehanizmov obstajajo precejšnje razlike med psihoterapevtskimi šolami, in celo znotraj pristopov samih. Tudi znotraj geštalt terapije ni popolne enotnosti (predvsem v številu opisanih obrambnih mehanizmov), enotno pa je stališče, da obrambni mehanizmi sami po sebi niso nekaj negativnega, slabega; da so v bistvu način s katerim posameznik (njegov ego) ohranja svojo identiteto.

Posameznik razvije obrambne mehanizme vselej zato, da bi sam sebe branil pred nečim slabim, da se prej prebije skozi čustveno krizo in zopet doseže čustveno ravnotežje. Obrambni mehanizem kot prevladujoč vedenjski vzorec pa je definiran kot motnja, kot izkrivljanje kontakta med osebo in okoljem. Po opredelitvi geštalt terapije je zdrav človek v pristnem kontaktu s samim seboj in z okoljem, bolan pa je človek, ki ni v pristnem kontaktu s samim seboj in z okoljem.

Fritz Perls, »oče« geštalt psihoterapije opisuje štiri osnovne obrambne mehanizme: introjekcijo, projekcijo, retrofleksijo in konfluenco. Čeprav obstajajo tudi drugi načini s katerimi lahko branimo svoj obstoj in svoj organizem; na primer z umikom (pasivnostjo), z napadom (agresivnostjo), z zanikanjem, s humornostjo, s kompenzacijo, itd., se bomo zaustavili zgolj pri razlagi osnovnih štirih obrambnih mehanizmov v geštalt terapiji.

Projekcija

Je mehanizem, s pomočjo katerega posameznik pripiše drugim (projicira v druge) vse tiste svoje želje, hotenja, misli, ki jih označuje za negativne, nesprejemljive, škodljive. S tem pa dejansko odgovornost za vse dogajanje v sebi preusmeri na druge, na okolje. Projekcija je v določenih mejah zdrav mehanizem. Vse predvidevanje, vse načrtovanje in planiranje je v bistvu neke vrste projiciranje (športnik npr. poskuša s projiciranjem predvideti poteze nasprotnika). Branimo se tudi s tem, da napetost in čustvena stanja projiciramo v risbo, glinast izdelek, petje, itd., in s tem olajšamo napetost. Vse to so koristne, zdrave oblike projekcije – zdrave predvsem zato, ker jih imajo posamezniki pod zavestno kontrolo.

O nevrotičnem mehanizmu projekcije govorimo takrat, ko posameznik dejansko prekine kontakt s samim seboj, mejo med »jaz« in »nejaz« potisne daleč izven sebe v okolje in v tako pridobljen prostor odvrže vse tiste dele svoje osebnosti, ki mu nekako niso všeč, ki jih ima za slabe, zle, neprijetne, napačne.

Primeri: Ko starši kregajo otroka, ki je pretepel sošolca, je velikokrat »oni drugi kriv, on je začel.« Za slabo oceno je kriva učiteljica, ker je »postavila ravno tisto težko vprašanje.« Pri odraslih so te projekcije bolj izdelane in bolj boleče; npr. egoist, obtožuje druge, kako so egoistični ali pa primer osebe, ki se stalno pritožuje kako se drugi pritožujejo.

Projekcija je v nekem smislu nasproten obrambni mehanizem introjekciji.

Introjekcija

Introjekcijo je Perls opredelil kot nevrotični mehanizem, s katerim posameznik sprejema vase merila, stališča, vedenjske vzorce in načine mišljenja, ki niso v resnici njegovi, ki jih ni predelal, ki so mu v resnici še vedno tuji. To pomeni, da oseba mejo med »jaz« in »nejaz« pomakne tako globoko vase, da mu od samega sebe zelo malo ali praktično nič več ne ostane. Ta obrambni mehanizem je precej prikrit in manj znan.

Introjekcija je pravzaprav temeljni vidik vzgoje. Novorojenček vsa pravila učenja sprejema nekritično, brez predelave in analize. Vsi vedenjski vzorci, pravila vedenja, stališča, moralne, etične in estetične norme prihajajo v posameznika od zunaj, novorojenček jih še nima vgrajenih v svojo osebnost. Da bi vsa ta stališča, merila, norme in pravila sprejeli za svoja, jih je prav tako potrebno razgraditi, premleti, zmešati s svojimi že sprejetimi in osvojenimi merili in normami, predelati, šele nato jih lahko vgradimo v svojo osebnost kot del sebe in postanejo naša, postanejo del nas. Če vse to »goltamo« nepredelano, te stvari  ostajajo v nas kot tujki, kot »introjekti«, ki blokirajo naše pristno izražanje. To se dogaja v družinah kjer vzgoja temelji predvsem na zapovedih in prepovedih, na »to moraš« in »tega ne smeš«, ko so te zapovedi in prepovedi nekake absolutne dogme in je dvom v te dogme prepovedan.

Primeri: Ko starši rečejo otroku »veliki otroci ne jokajo«, ali pa mu stalno zapovedujejo »bodi priden.« Pridnost in delavnost je v marsikateri družini ena od najvišjih vrednot. Otrok iz takšne družine (v kolikor tega pravila ni popolnoma sprejel za svojega), si bo le stežka in brez slabe vesti privoščil sprostitev in brezdelje.




Retrofleksija

Mehanizem retrofleksije je prvi opisal Wilhelm Reich, avstrijski psihoanalitik. Opredelil ga je kot preusmeritev energije, ki bi jo posameznik moral usmeriti navzven (proti drugim), navznoter (proti samemu sebi).

Nujno je svoje impulze kontrolirati, zaustavljati, vsaj tiste, ki so za druge škodljivi. Zavestna samokontrola, zaustavljanje za okolje nesprejemljivih in škodljivih impulzov, je zrelo vedenje zrele osebnosti. Je povsem nekaj drugega kot obračanje teh impulzov proti sebi.

Primeri: Delavec stalno posluša očitke nikoli zadovoljnega šefa, na katere reagira ustrežljivo in poslušno in s sklonjeno glavo prenaša njegove besede, medtem ko stiska zobe. Drugi primer pa je medicinska sestra, ki izvaja paliativno oskrbo otrok. O bremenu svoje izjemno težke službe ne spregovori z nikomer, pač pa si stalno grize nohte, včasih do krvi.

Retrofleksija je velikokrat povod za psihosomatske motnje. Takšna oseba velikokrat sama sebi zapoveduje »moram opravit to delo«, »moram shujšat«, itd.

Konfluenca

Konfluenca ali zlitje, kot je mehanizem prevedla v slovenščino psihologinja Tanja Lamovec, je poseben pojav, ko se meja med posameznikom in okoljem (drugimi osebami) zabriše, se izgubi, ko posameznik izgubi občutek za to mejo in se vede, kot da meje ni.

Za novorojenčka je konfluenca normalno (in celo nujno) stanje. Zakonca, ki sta dolgo poročena in sta se navezala drug na drugega, sta pogosto v konfluenci, doživljata trenutke, ko sta »eno«, ko zares pripadata drug drugemu. Tudi v primeru vojne ali naravne nesreče (npr. potresa) se odrasli zaradi velike medsebojne povezanosti, znajdejo v konfluentnem odnosu. Počutijo se povezani zaradi skupne nesreče, bolj varne se počutijo, če se med njimi zabrišejo meje in so si bližje. Tudi v obredu ali ritualu se ljudje povežejo med seboj, se poenotijo, meje se zabrišejo, posameznik se poistoveti s skupino. To so zdrave, normalne oblike konfluence. V teh primerih se posameznik zaveda svojih meja. O patološki konfluenci govorimo takrat, ko takšno konfluentno stanje postane kronično, ko posameznik ne zmore več postaviti jasnih meja ali ko nekritično vstopa v tak konfluenten odnos.

Primeri: Mati ne dovoli svojemu sinčku, da bi se osamosvojil, zadržuje ga še kar naprej v odvisnosti od sebe. Zaradi takšnega »zlitega« odnosa kasneje težko vzpostavlja kontakte z drugimi osebami, zlasti z ženskami. Tudi zakonski partnerji so večkrat popolnoma »zliti skupaj« in odvisni eden od drugega. Ko eden od njiju umre, je drugi popolnoma izgubljen in nezmožen samostojnega življenja.

Tudi konfluenca je velikokrat v ozadju psihosomatskih obolenj.

Kako se »branimo« Slovenci

Kulturno in socialno okolje človeka lahko daje prednost enim ali drugim obrambnim mehanizmom. Za Slovence je značilno pretežno defenzivno vedenje: znamo potrpeti, počakati in dajemo prednost obrambnemu mehanizmu umika in pasivnosti. Agresivnost v Sloveniji raje obrnemo proti sebi kot proti drugemu. Tako so se nam z vzgojo in kulturno tradicijo oblikovali obrambni mehanizmi.


Ana Globočnik, specializantka geštalt psihoterapije


Viri:
Krajnc, Ana (2014): Spoznaj sebe in druge, Društvo za izobraževanje za tretje življenjsko obdobje, Ljubljana, 145 – 151.
Žorž, Bogdan (2005): Svetovati ali poslušati, Celjska Mohorjeva družba, Celje, 77 – 88.


Prenesi eRevijo

Za dobro duševno zdravje; št. 11, marec 2023

Prenesi
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se