Miti, ki krožijo o psihoterapiji

V zadnjih letih vedno več ljudi občuti stres, občutke nemira, stalnega nezadovoljstva, tesnobo, napetost, pa tudi nemoč, pomanjkanje motivacije,… Vse našteto je odraz sodobnega načina življenja, ki ne dopušča napak, zahteva stalno prisotnost, težnjo k popolnosti. Po napovedih različnih zdravstvenih organizacij bodo duševne težave ene izmed najbolj pogostih bolezni sodobnega človeka. Zato bo tudi psihoterapija, kot ena izmed najbolj učinkovitih možnosti pomoči, pridobivala še bolj na veljavi, miti, ki krožijo okoli nje, pa bodo vedno manjši.

Kadar kakšna znana oseba spregovori o svojih težavah z depresijo, paničnimi motnjami, anksioznostjo, z javnim priznanjem detabuizirajo področje duševnih težav oz. dajejo tudi »navadnim smrtnikom« sporočilo, da se tudi oni borijo s popolnoma enakimi težavami kot oni sami. S tem tudi marsikoga opogumijo, da prestopi prag psihoterapevtske ordinacije.
Kdor to še vedno ne zmore oz. si težav ne prizna, je največkrat ujet v mite psihoterapije, ki so v njem trdno zasidrani. Prav tako tisti, ki še z njo niso nikoli srečali, imajo pogosto o njej napačne predstave.


1. Če grem na terapijo, pomeni da sem nor ali pa šibek
Po verovanju nekoč, naj bi terapijo obiskovali samo tisti, ki so v glavi »nori«, ki jim v glavi manjka kakšen »kolešček«, ki niso pri »zdravi pameti«. Podobno bi lahko rekli, da se zanjo odločijo sami tisti, ki so bolj šibkega značaja, ki jih stvari hitro prizadenejo. Nič od tega seveda ni res. Odločitev za terapijo je odraz odgovornega posameznika, ki se zaveda svojih težav, ki jih želi s strokovno pomočjo odpraviti, se naučiti novih odzivov, razmišljan in čustvenih vzorcev. Je odraz poguma in aktivne skrbi zase. Takšna oseba je motivirana za delo na sebi. Za tiste, ki ta mit priznavajo, pomoči pogosto ne poiščejo pravočasno oz. težave in stiske skrivajo v sebi. Velikokrat svojo usodo prepustijo raznim vedeževalcem in drugim alternativcem.


2. V javnosti znani terapevti so boljši od manj znanih
Medijsko poznani terapevti so znani predvsem po svojem pojavljanju v različnih medijih, so spretni v javnem nastopanju, manj pa so nam poznana njihova strokovna dela, morda članki in prispevki v različnih strokovnih publikacijah. Prepoznavnost zato naj ne bo edino merilo, po katerem bi izbirali terapevta. Preverimo njegovo smer psihoterapije, certifikate, koliko ima izkušenj s terapevtskim delom, za katera področja oz. težave se specializira itd.


3. Psihoterapevt bo brskal po moji preteklosti, česar pa jaz ne želim
Različne smeri psihoterapije namenjajo različno pozornost klientovi preteklosti. Velikokrat je razumevanje preteklosti in vpogled v ponavljajoče se vzorce vedenja ključ do razumevanja težav in njihovega odpravljanja. V določenih primerih pa psihoterapevt osredotoči zgolj na obravnavo sedanjosti in na trenutne težave ter neposredne vzroke zanje.


4. Svoje probleme lahko rešiš tudi sam ali s pogovorom s prijateljem
Prijateljstvo je zelo dragoceno in potrebno ga je redno negovati. Prijatelji nam lahko naslonijo ramo, nas potolažijo ali nam svetujejo, kaj narediti. Pogovor s psihoterapevtom pa nudi veliko več. Zaradi njihovega strokovnega in poglobljenega izobraževanja, dela na sebi (tudi sami so morali skozi psihoterapevtski proces kot klienti) ter izkušenj, so zmožni pomagati pri reševanju kompleksnih problemov pri odnosih, vedenju, mišljenju in čustvovanju. Psihoterapevti ne nudijo le pogovora, ampak uporabljajo učinkovite tehnike in metode. Pri delu so zavezani k poklicni molčečnosti, kar pomeni, da smo lahko pri njih popolnoma odkriti in jim zaupamo in odkrijemo stvari, ki jih nismo še nikomur prej. Nekateri ljudje se tudi po več let borijo z določenimi težavami, preden končno poiščejo pomoč. Nekatere težave in bolezni imajo biološko podlago, npr. depresija, zato jo je težko samozdraviti. Tudi ko si zlomimo nogo, ne čakamo doma, da se bo sama pozdravila, mar ne?


5. Da rešiš težave, moraš na terapijo hoditi več let
Marsikdo je zmotno prepričan, da psihoterapija temelji na govoru in pritoževanju klienta, psihoterapevt pa ga samo posluša. Psihoterapevt večkrat klientu dodeli različne domače naloge, ki jih mora narediti doma, ali v službenem okolju, pač odvisno od narave problema. S tem klient utrjuje na novo naučene veščine. Klient s terapevtom skupaj razišče težave, postavita cilje terapije ter spremljata njen napredek. Trajanje terapije je v prvi vrsti odvisno od težave klienta ter njegove volje. Vedenjsko-kognitivna terapija tako traja okoli 10-15 srečanj, če pa smo vključeni v psihoanalitsko obravnavo, pa jo lahko obiskujemo več let. Nekateri posamezniki obiskujejo terapijo še dolgo za tem, ko so razrešili osnovno težavo, zaradi katere so jo pričeli obiskovati, saj so prepoznali njene zelo široke koristi in želijo še naprej delati na svojem osebnostnem razvoju.


6. Samo tisti z veliko denarja si lahko privoščijo terapijo
Psihoterapija je v veliki večini res samoplačniška storitev. Morda pa moramo nanjo gledati v primerjavi z drugimi izdatki, ki jih imamo v življenju. Koliko vlagamo v svoj avtomobil, koliko denarja potrošimo za svoje (majhne) razvade, koliko za lepotna razvajanja… Potrebno si je postaviti prioritete oz. pošteno razmisliti, kaj bi nam odločitev za psihoterapijo doprinesla v naše življenje in ali je vredna svoje cene.



Intervju: Aleksander Lavrini, psihoanalitični psihoterapevt



Zakaj imajo ljudje strah pred psihoterapijo?
Po mojih izkušnjah imajo ljudje predvsem strah pred psihoterapijo zaradi stigme, ki jih je v našem socialnem okolju sicer vse manj, da je z njimi nekaj zelo hudo narobe in da ‘so nori’. Nekateri se tudi sprašujejo - kaj bom odkril pri sebi, česar še ne vem - vendar se skozi psihoterapevtski proces kmalu pokaže, da vsak zelo dobro ve odgovore na svoja vprašanja, vendar jih sam zaradi notranjih sil, ki se temu spoznanju upirajo, ne zmore prepoznati ali pa prevesti. Zato je potrebno vstopiti v terapevtski odnos, v katerem sta prisotna dva - pacient (eden izmed pomenov te besede je tudi človek, ki trpi in ne samo človek, ki je bolan) ter terapevt - ki skupaj stopita na to pot odkrivanja.


Kako psihoterapevti pomagate zniževati ta strah?
Psihoterapevti smo predvsem usmerjeni na to, da v uvodnih urah poskusimo prisluhniti pacientovim težavam in jih sprejeti takšne kot so. Že to je dovolj dobra osnova za izgubo strahu, hkrati pa poskušamo omiliti strahove glede prvega prihoda in obiskovanja psihoterapije na način, da vzpostavimo terapevtski odnos, ki je hkrati zelo poseben človeški odnos in da prisluhnemo strahovom in fantazijam, ki se ob teh strahovih pojavijo.


Kaj vam povedo klienti, kaj so tisti glavni razlogi, ki so jih pripeljali do prestopa praga psihoterapevtske ordinacije?
Na to vprašanje neposredno zelo težko odgovorim, se pa ob tem spomnim na večkrat izrečeno misel, da ljudje pridejo na psihoterapijo zaradi takšnega ali drugačnega trpljena v življenju. In eden izmed ciljev psihoterapije je tudi, da človek preide iz nekega nevrotičnega trpljenja v popolnoma navadno trpljenje. Te misli se nekateri celo ustrašijo, vendar kmalu spoznajo, da je teža te misli veliko bolj znosna kot se sliši.


Kateri mit o psihoterapiji je po vašem mnenju najmočnejši, kje imajo ljudje najbolj napačno predstavo o psihoterapiji?
Veliko ljudi psihoterapijo razume kot svetovanje, zato tudi največkrat pričakujejo nasvete, usmeritve, rešitve, nekateri celo vaje in domače naloge. Nekatere psihoterapevtske smeri (modalitete) se tega sicer tudi poslužujejo, zato so pacienti, ki jih pot prinese na psihoanalizo ali psihoanalitično psihoterapijo, lahko na začetku zaradi takšnih pričakovanj celo razočarani, vendar jim način dela kmalu postane domač, je pa zagotovo poln presenečenj, hkrati pa poln novih odkritij o sebi.


Ali lahko govorimo o kakšnih splošnih glavnih spoznanjih, ki jih pridobi posameznik po končani terapiji?
Splošna glavna spoznanja so, da psihoterapija spremeni način življenja ter pogled na življenje samo, da v življenju prenehamo iskati krivca za težave, hkrati pa spoznamo, da se nam ob težkih trenutkih in dogodkih ponujajo priložnosti za raziskovanje naše lastne psihodinamike ter osebni napredek, predvsem pa, da je srečanje s prijetnimi in včasih tudi neprijetnimi občutki, lahko v resnici pravo razkošje.

Članek je bil prvotno objavljen v reviji Liza, št. 13, 21.2.2019

Morda bi vas zanimalo še:
Samoocenjevalni testi
Slavni in znani o psihoterapiji
10 znakov, da je čas za obisk psihoterapevta

Seznam certificiranih psihoterapevtov




Imate za nas kakšno vprašanje ali potrebujete pomoč pri izbiri pravega terapevta zase?

Pokličite nas
041 55 82 82*
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se