Meje v odnosih

Za vsakega izmed nas je pomembno, da imamo postavljene dobre osebne meje. Le-te nas usmerjajo, kako pristopamo k drugim ter nam pomagajo živeti v sozvočju z našimi potrebami, željami in občutki. Tako rečemo "da" stvarem, s katerimi se strinjamo in "ne" stvarem, ki jih ne želimo početi.


O tem, kako nam jasno določene meje pomagajo, da čustveno, fizično in duhovno poskrbimo zase, smo spregovorili tudi s Kajo Širok, specializantko psihodinamske psihoterapije.

Kaja Širok, specializantka psihoterapije


Kaj so meje v odnosih in čemu so namenjene? Kako jih postaviti?

Meje lahko razumemo kot zelo širok pojem, ne postavljamo jih le v partnerskih, prijateljskih odnosih, ampak v odnosu nas samih do česarkoli. To so lahko situacije, dogodki, izkušnje, itd. Meja pomeni le to, da se kot suveren posameznik – unikatno bitje s svojo lastno inteligenco, željami, potrebami, zaznavami, čustvi, zahtevami in izkušnjami ter zgodovino, vzpostavimo v odnosu do nekoga ali nečesa tako, da spoštujemo svoj notranji kompas. Pomeni, da sebi in svojemu notranjemu doživljanju damo pravico in legitimnost bivanja in čutenja. Meje nas definirajo v odnosu do naše okolice: »To sem jaz!«

To pomeni, da sem v odnosu/konfliktu/željah/potrebah jaz jaz in ti si ti. Povsem normalno in zaželjeno je, da se razlikujeva, da se ne vedno strinjava, da se tu in tam srečava in zopet razideva. Prav meje so tiste, ki nam omogočajo občutek integritete, da ostajamo, to, kar smo in zvesti globljim tendencam našega bitja.

Proces postavljanja meja je v svojem bistvu povezan z dvema temeljnima načeloma dobrega počutja, »zdravja«, osebnostne rasti – skratka odnosa do sebe: na eni strani s spoznavanjem sebe, na drugi pa z ljubeznijo do sebe. Pogoj, da namreč postavimo zdrave meje je ta, da najprej začutimo in prepoznamo svoje potrebe, želje in občutke. Potem jih sprejmemo, takšne kot so, izrazimo in z njimi vztrajamo. Ta proces spoznavanja in sprejemanja sebe imanentno vzpostavlja naš notranji prostor in širi kapacitete spoštovanja in ljubezni do sebe.

Ko se imamo dovolj radi, nam je namreč samoumevno reči: »tega si sedaj želim, tega pa ne«, »to je dobro zame« in »to potrebujem«, »tega pa zase nočem« ali »to me prizadane« – »tukaj postavljam mejo«.

Kako vemo, da je meja zdravo in primerno postavljena? Kdaj so le-te nezdrave?

Najboljši pokazatelj tega, da smo mejo ustrezno postavili, je naše dobro počutje. Če iz dialoga, konflikta ali specifične situacije pridemo z občutkom samozavesti, moči, olajšanja in zadovoljstva, smo že morali nekaj pravilno ukreniti. Naše telo, organizem, duh je zadovoljen in lahko se potrepljamo po rami. Načeloma lahko sklepamo, da smo naredili nekaj dobrega zase.

V praksi pa postavljanje meja seveda ni najbolj enostavno, predvsem ne od začetka. Če imamo pogosto težave v odnosih, je eno od izhodišč, ki jih velja preveriti, prav naše meje.

Nezdrave meje namreč pomenijo samo to, da so po vsej verjetnosti zdrsnile v eno od skrajnosti: ali jih sploh ne znamo postaviti in po vsakem soočenju ostajamo ranjeni, prizadeti, prikrajšani. Ali pa smo v njih rigidni in nam služijo kot dober obrambni mehanizem, ki našo ranljivost ščiti pred še večjo bolečino. V vsakem primeru ostajamo na enem ali drugem koncu sami in prizadeti ter brez pravega odnosa. V takšnem primeru se na koncu ne bomo najbolje počutili in takrat lahko vemo, da nekaj najbrž ni ok.



Kako meje jasno in hkrati spoštljivo ubesediti, da jih partner, prijatelj, sodelavec itd., razume?

Pri postavljanju meja velja, da je najbolje vedno izhajati iz svojih občutkov.

Pomaga seveda, če se prej pripravimo in sami pri sebi razčistimo, kaj nas moti, kaj si želimo – večjo jasnost, kot bomo dosegli pri sebi in bolj si bomo zaupali, tem bolj bomo suvereni in učinkoviti. Načeloma pa vedno izhajamo iz sebe in predvsem »ostajamo pri sebi«. Kar pomeni, da govorimo o sebi: svojih občutkih, potrebah, željah, stiskah, itd. In kljub, ali raje vzajemno, s partnerjem v dialogu oziroma odnosu, ostajamo in se vedno vračamo k svojim občutkom. To istočasno pomeni, da poslušamo in predvsem sprejemamo dejstvo, da ja za oba, to, kar čutiva, legitimno, kar pomeni, da med nama obstajajo zdrave meje: »jaz sem jaz in ti si ti«.

Kaj lahko naredimo, če čutimo, da se naših meja ne spoštuje in da nas odnosi izčrpavajo?

Ustrezno postavljanje meja močno vpliva na kvaliteto našega življenja in odnosov in navadno, ko pri mejah zašepamo, zašepajo tudi naši odnosi ali naše počutje na splošno. Sama verjamem, da je učinkovito postavljanje meja temeljna lastnost, ki jo velja izpiliti in vsekakor konstanta vsake psihoterapevtske obravnave.

Dejstvo, kako meje postavljamo, kaže namreč na vrsto ključnih potez naše osebnosti, psihične strukture, temeljnih konfliktov in tem, kaže, kako sebe in druge dojemamo, kako se vzpostavljamo v svetu in odnosih in koliko smo dejansko v stiku sami s seboj. Naše meje so odraz našega osebnega prostora in predvsem dobro zrcalo, preko katerega lahko opazimo, kako se svet na nas odziva.

Če smo v odnosih in življenju na splošno zadovoljni, potem je najbolje, da v tem uživamo in z dobro prakso nadaljujemo. Če pa temu ni tako, velja razmišljanje o mejah spustiti bližje naši zavesti: pomeni, da velja o kvaliteti naših odnosov razmišljati, opazovati, kako se v različnih situacijah odzivamo in počutimo (kaj nas moti, kaj nam manjka, kaj si želimo, kaj potrebujemo), se pogovarjati z ljudmi, ki jim zaupamo, itd.

V primeru, ko pa postanemo nezadovoljni in naši odnosi neznosni in predvsem, ko začutimo, da smo se zataknili v točki, ko ne moremo ne naprej, ne nazaj – skratka, ko vemo, da si sami ne moremo več pomagati, lahko poiščemo pomoč strokovnjaka oziroma ustreznega terapevta.

Prenesi eRevijo

Za dobro duševno zdravje, št.3; oktober 2020

Prenesi
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se