Postavljanje meja ali izsiljevanje pri otrocih

Ali se tudi vi počutite krivi, ko svojemu otroku rečete »ne«? Se tudi vi bojite, da boste otroku škodili, ker od njega zahtevate nekaj zanj neprijetnega?


Mnogi starši v današnjem času čutijo strah in krivdo, ko se po najboljših močeh trudijo vzgojiti svojega otroka. Počutijo se krivi, ko od otroka zahtevajo tisto, kar je prav, ker se bojijo, da mu bodo škodovali.

Kakšni starši so idealna tarča za izsiljevanje?
Splošno prepričanje v današnji družbi je, da so travmatski doživljaji v otroštvu vzrok za psihične motnje v odrasli dobi. Mnogi starši ne postavijo meje obnašanju svojega otroka, ker se bojijo njegove čustvene reakcije, ta pa bi mu lahko »škodovala«. Neprijetna čustva, kot npr. jeza in frustracija, naj bi bila torej potencialno nevarna, zato bi morali otroka kar se da zavarovati pred njimi. Po tej logiki je bistvo dobrega starševstva zagotavljanje tega, da je otrok srečen in da v kar najmanjši meri izkusi neprijetna čustva. Če je to tudi vaše prepričanje, ste idealna tarča za izsiljevanje: otrok je vašo naravnanost hitro odkril in se iz izkušenj naučil, da se lahko izmuzne, če zagrozi z izbruhom neprijetnih čustev: z jezo, žalostjo, jokom, cviljenjem, rotenjem, kujanjem, …


Kako nastane izsiljevalno vedenje?

Z učenjem
Izsiljevalnega vedenja se otrok nauči, ker z njim doseže, kar želi. Pravzaprav pa se v odnosu izsiljevanja oba, starš in otrok, poskušata nečemu izogniti. Starši se izogibamo krivdi, neprijetnim občutkom, ko otroku nekaj prepovemo, tesnobi, strahu … Otrok z izsiljevanjem želi doseči nekaj oprijemljivega, v resnici pa je njegov cilj kontrolirati situacijo in se s tem izogiba tesnobi, povezani z izgubo kontrole.

Pomemben je tudi temperament otroka
Ali bo otrok razvil izsiljevalno vedenje, je odvisno tudi od temperamenta otroka, pa tudi staršev. Temperamentnemu otroku lahko pride v navado, da izsiljuje z izbruhi jeze, dokler starši ne kapitulirajo.

Bolj občutljiv otrok se lahko umakne v občutje žalosti in pasivnosti, dokler ne doseže, kar želi. Tako se nauči, da s svojim umikom doseže pozornost odraslih in ta princip uporabi, kadar koli ga prevevajo občutki tesnobe. Idealna tarča za takšen način izsiljevanja so odrasli, ki se čutijo odgovorne za otrokova čustva. Otroci imajo, ravno tako kot odrasli, svoja lastna čustva in se morajo naučiti prevzeti odgovornost za njih. Lahko jim ponudimo tolažbo in podporo, če pa rešujemo njihove probleme namesto njih samih, jim delamo slabo uslugo.

Otroka moramo naučiti samokontrole, da bo lahko deloval neodvisno in se uspešno spopadal z vsemi življenjskimi situacijami.

Otrok se preko eksperimentiranja nauči, kako deluje njegovo socialno okolje. Glede na učinkovitost in konsistentnost meja, ki mu jih postavljajo starši, se nauči, kaj je dovoljeno in kaj ne, ali bo sprejel odgovor »ne« ali pa bo iz »ne« izsilil »da«.


Kako postanemo varni pred izsiljevanjem?
Najprej premislite o interakcijah med vami in vašim otrokom in se vprašajte: »Ali pri vzgoji kdaj ravnam na določen način samo z namenom, da bi se izognil neprijetnostim? Čemu se poskušam izogniti?« Ko ste prepoznali svoje strahove in skrbi, s katerimi omogočate otrokovo izsiljevalno vedenje, boste ozavestili svoje »slepe pege«.

Najpogostejše »slepe pege«:
- strah pred izgubo otrokove ljubezni;
- neprimeren čas in prostor;
- »Spomnim se, kako je bilo meni, ko sem bil kot otrok v isti situaciji. Teh napak ne bom ponovil pri svojem otroku« – pomislite rajši na dolgoročni učinek nadaljevanja izsiljevalnega vedenja;
- strah pred tem, da svoje jeze ne boste mogli obvladati in bi otroku lahko škodovali;
- pomanjkanje samozavesti – starši, ki nimajo zaupanja v svoje starševske sposobnosti, so največja tarča izsiljevalnega vedenja;
- preobremenjenost staršev – »Ko pridem domov utrujena od službe, rajši sama pomijem posodo, kot da bi se pregovarjala s hčerjo«;
- prepričanja staršev – »pozitivno starševstvo«;
- občutek krivde – ločitev, posvojitev, bolezen, finančne težave ipd.;
- konflikti med starši – dvotirna vzgoja.


Kako postavljati meje?
Vse družine potrebujejo meje, če hočejo uspešno delovati. Otroci potrebujejo omejitve, da se počutijo varne in zaščitene. Ravno negotovi, nesamostojni, izgubljeni v prostoru in vznemirjeni otroci potrebujejo pregledna pravila in meje. Za to so potrebni obredi in rutine, ki jim vlivajo varnost in samozavest.

Pri postavljanju meja ponavadi posnemamo naše zglede – običajno svoje starše. Druga možnost pa je, da postanete popolno nasprotje odraslih, ki so vas vzgajali. Starši, ki so odraščali ob preštevilnih omejitvah, gredo v drugo nasprotje in postavljajo premalo meja. Ti starši zamenjujejo ljubeče vedenje s popustljivostjo. Razlika je v mejah: ljubeče vedenje jih terja, permisivnost jih ne pozna. Pogosto prav ti starši nihajo med obema nasprotjema.

Postavljanje meja ni namenjeno kaznovanju. Meje preprosto povedo, kakšne izbire so na voljo.

Določena dejanja otrok imajo lahko za posledico prepoved, toda potem gre tukaj za logično, naravno posledico:
- je v naravni zvezi z zadevo in je domenjena vnaprej. Ne predstavlja grožnje in otrokom dopušča izbiro;
- izrečena je za pregledno časovno obdobje;
- meje se nanašajo na dejanje in ne na osebo. Če na dogovorjenih posledicah ne vztrajamo, otrokom posredujemo izkušnjo nedoslednega načina vzgoje.

Tudi izjave, kot so »Ne morem…«, »Ne maram…«, »Ne razumem…«, »Sem pač neumen…«, »Bom pozneje…«, so usmerjene na to, da starši začutimo usmiljenje do otroka in mu odvzamemo »breme« odgovornosti za njegovo srečo. Usmiljenje in pomoč pa dolgoročno rušita otrokovo neodvisnost.

Otroku pri tem včasih tudi sami »pomagamo« s tem, da mu postavimo vprašanje »zakaj?« Iskanje razloga za določeno vedenje je le redko koristno, vodi namreč do izmišljevanja izgovorov – namesto tega pa je potrebno prevzeti odgovornost za lastna dejanja in se posledično učiti iz svojih napak.

Pri prekoračitvah meja in kršenju pravil se pogosto vnamejo besedni boji. Izjav kot »To sem ti povedala že stokrat«, otroci ne slišijo – zanje so gluhi. Naravna posledica ne sprašuje nenehno »zakaj«, temveč je usmerjena na tukaj in zdaj. Vprašanja, ki se začnejo z »zakaj«, otroke hitro pripravijo do tega, da se začnejo vesti kot žrtve in da se začnejo braniti.

Da bi prepoznali meje, otroci potrebujejo odrasle, ki ne postavljajo meja le drugim, ampak tudi sebi, jih upoštevajo in so s svojim življenjem zgled otrokom.


Pomembni sta vztrajnost in doslednost
Z vztrajnim in doslednim postavljanjem meja, ki izhajajo iz vaših prepričanj, ter z usmerjenostjo na zaželeno vedenje in prekinjanjem neprilagojenega vedenja, učite svojega otroka potrebnih veščin za uspeh v življenju. Ko svojega otroka učite, da obstajajo pravila, ki se jih mora upoštevati in vrednote, ki jih je vredno gojiti, mu posredujete nenadomestljivo lekcijo za njegovo lastno življenje, kar mu bo omogočilo, da bo neodvisno uspešno sodeloval v mnogih novih situacijah v prihodnosti.

Nataša Durjava, mag. socialne pedagogike, geštalt izkustvena družinska psihoterapevtka

Morda bi vas zanimalo tudi:
Tehnika za prekinitev izsiljevalnega vedenja pri otrocih
Pravljice o družini kot terapevtski pripomoček
Vzgoja otrok: kar sejete, to žanjete.

P
reverite seznam certificiranih psihoterapevtov

Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se