Kako spodbuditi k psihoterapiji sebe ali bližnjega, ki jo potrebuje, 1. del

Marko je o psihoterapiji razmišljal že več mesecev. Nikakor pa se ni mogel odločiti za prvi korak, da bi se naročil na uvodno srečanje. Mučili so ga številni dvomi, strahovi in predsodki. S svojim življenjem, tako doma kot na delovnem mestu, ni bil zadovoljen. Vedel je, da tako ne bo šlo več naprej, da ga življenje samo in odnosi, ki jih ima z bližnjimi, preveč izčrpavajo in mu ne nudijo zadovoljstva. Korenita sprememba je bila nujno potrebna. Kar je potreboval pred dokončno odločitvijo, je bila spodbudna beseda, morda tolažilni stavek s strani strokovnjaka.


V ta namen smo skupaj zbrali razmišljanja naših psihoterapevtov, kaj bi svetovali nekomu, ki že razmišlja o psihoterapiji, a potrebuje le še malo spodbude, poguma, pa bo začel novo pot v svojem življenju.




"Občutki, da nekdo ve, da potrebuje psihoterapevtsko pomoč, a pri tem okleva, so mi dobro znani; mislim, da so tudi zelo značilni za našo družbo, v kateri se pozitiven odnos do psihoterapije šele vzpostavlja. Na drugi strani mostu, ki se začenja z oklevanjem, nas lahko čaka boljše razumevanje samega sebe, kar nam običajno prinese večjo strpnost in sočutje do samega sebe in drugih. Naš profesor Stefano Carta nam je nekoč dejal, da v nebesih zaigra orkester, ko nekomu zaupamo stvari, ki se jih najbolj sramujemo. V psihoterapiji take stvari ostanejo v varnem prostoru."
Breda Biščak, specializantka Jungovske analize (analitične psihologije)




"Naj poskusi, enostavno to. Vsakemu rečem, da mu privoščim, da bi se odločil za psihoterapijo. Namenite si nekaj časa in denarja in poskusite. Še vedno lahko nehate, če vam ni všeč. Pomembno je to, da veste da so možgani »plastični«. To pomeni, da se živčne poti lahko spreminjajo, da se možgani lahko spreminjajo in da se celo vaše telo in posledično doživljanje, odnosi, lahko spremenijo."
Simon Pevec, specializant psihodinamske psihoterapije




"Čestitam, ker želite delati na sebi. To me vedno razveseli. Potem: razumem. Tudi sama sem šla skozi osebno psihoterapijo in kljub študiju psihologije sem oklevala. In ko sem se končno odločila in vstopila v psihoterapevtski proces, je to bila najboljša naložba, ki sem jo in jo bom kadarkoli naredila. In na koncu bi rekla: še enkrat čestitam, ker ste zbrali pogum in se odločili za spremembo ter pri tem poiskali strokovno podporo. Ne bo lahko, niti približno. Bo pa vredno."
Nataša Grof, psihologinja, transakcijski analitik 




»Vsak korak k spremembi je težek in ponavadi je prvi najtežji. Res pa je tudi, da je zadnji potem lahko zelo lahkoten. Obisk psihoterapevta je že 40% opravljenega dela, saj to pomeni, da se posameznik odloči za spremembo. Pri soočanju s težavami se ljudje po navadi gibljejo znotraj nekih poznanih okvirjev in možnosti, psihoterapevt pa jim z vprašanji, tehnikami in metodami odpira širše polje za raziskovanje in iskanje njim najboljše rešitve. Skozi pogovor odpira pogled z različnih perspektiv in nivojev doživljanja, kar pelje klienta do drugačnih možnosti reagiranja in izstop iz ustaljenih vzorcev. Torej ne gre za to, da terapevt ve, kaj je za klienta najboljše in mu želi to na vsak način predstaviti, ampak da je z njim na poti raziskovanja samega sebe, mu pomaga poiskati vzroke njegovih težav, razširiti polje zaznavanja in možnih rešitev ter mu podati orodja, kako se lažje soočati z življenjskimi situacijami. Na koncu pa je odločitev, kako in kaj se bo spremenilo, še vedno klientova.« 
Mateja Švetak, specializantka psihodinamske psihoterapije




»Po eni strani to, da odločitev za spremembo nikoli ni samo lahka in prijetna, in so občutki, ki jih doživljamo pred odločitvijo za psihoterapijo, zelo človeški. Včasih nas držijo v oklevanju naša prepričanja, pretekle izkušnje, strahovi, a potem vidimo, da nam že prvi obisk prinese občutek, da smo se prav odločili in da nam je veliko lažje. Velikokrat je tako, da ljudje kolikor se le da dolgo poskušamo sami odpraviti svoje težave, ampak popolnoma nič ni narobe, če se odločimo za podporo pri soočanju z bolečim, težavnim. Nikoli ni prezgodaj ali prepozno, nikoli ni premalo ali preveč hudo, da se odločimo za to. Je pa tako, da vedno naredimo stvari sami, nihče ne more narediti stvari namesto nas. Sami se moramo odločiti, biti pripravljeni srečati se s sabo in v svoji odločitvi nekaj časa vztrajati. Odnos z drugim je pri tem res dobra podpora, da na nek način lažje in veliko hitreje pridemo do želene spremembe, kot če bi se trudili sami. Poleg tega je to, da si zavestno vsak teden vzamemo vsaj eno uro časa samo zase, da se lahko v miru zazremo vase in na svoje življenje, nekaj, kar je resnično vredno. Šele čez čas spoznamo, kako veliko si damo, če si dovolimo vstopiti v proces dela na sebi. Zgubimo nikoli nič ne, pridobimo pa veliko zase, za odnose, za življenje.«
Kristina Kosmač, specializantka psihodinamske psihoterapije






»Trdno verjamem, da nihče ni prostovoljno  v stiski in da se da na vzvode, ki so to stisko povzročili, vedno vplivati. Ko človek zboli, ne okleva z obiskom pri zdravniku, ko je zlomljena roka, jo je nujno treba dati v mavec, ko gre za pljučnico, ne gre brez antibiotikov, ko pa boli duša in srce, pa se zdi ljudem, da bi morali vse urediti sami. Za vsako težavo so strokovnjaki, za telo zdravniki in za osebne težave psihoterapevti.«
Eva Hrovat Kuhar, univ. dipl. psih., VKT, partnerska in družinska terapevtka




»Naj posluša svoje srce.«
Andrejka Kozlevčar, psihodinamska psihoterapevtka




»Predlagala bi, naj počaka, da bo želja dovolj močna, a naj medtem raziskuje, zakaj okleva.
Česa se bojim? Kaj imam od tega, da vztrajam v stari situaciji? Zakaj se odrekam novim možnostim? - to so nekatera pomembna vprašanja pri procesu vstopa v psihoterapijo.
Predlagala bi še, naj gleda na psihoterapevtski proces kot na raziskovalni proces, kjer raziskuje samega sebe in naj se ne boji neznanega ter lastnega nezavednega, temveč naj stopi z njim v dialog. Naj si dovoli izkušnjo sebe, avanturo vase.
Naj najde psihoterapevta, ki mu ustreza in naj z njim vztraja. Ko gremo po pomoč, gremo v bistvu 'po moč' – po svojo moč. Je pa pomembno, da to počnemo z nekom, ki mu lahko zaupamo.«
Tina Turk, specializantka Jungovske analize (analitične psihologije)




»Da je najboljši prostor za razrešitev te dileme ravno psihoterapija – kje pa se še bolj intimno in poglobljeno ukvarjamo s sabo?«
Parov Anzelc, asist., psihoanalitični psihoterapevt ECPP, doktorand psihoterapevtske znanosti




»Najpomembneje se mi zdi, da odpravimo zelo pogosto oviro – predsodek, da je z vsakim, ki obiskuje psihoterapevta »nekaj narobe«. Psihoterapija ni le za tiste, ki se srečujejo z večjimi težavami ali s kakšno od osebnostnih motenj. Vse, kar nam onemogoča, da bi živeli polno in kar se da kvalitetno življenje, je pomembno raziskati in odpraviti. V tem smislu psihoterapijo razumemo ne več le kot orodje, ki preprečuje, da smo nesrečni, temveč kot orodje, ki omogoča, da smo še srečnejši.«
Alja Fabjan, integrativna psihoterapevtka in doktorandka zakonske in družinske terapije

Oglejte si
naše terapevte


Morda bi vas zanimalo še:
Kako izbrati najboljšega psihoterapevta zase?
Slavni in znani o psihoterapiji
Edina pot iz anksioznosti je soočenje z njo


Prenesi eRevijo

Za dobro duševno zdravje; št. 14, Pomlad 2024

Prenesi
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se