7 mitov o psihoterapiji

Ljudje, ki še niso imeli izkušenj s psihoterapijo oz. še nikoli niso videli psihoterapevta ali se z njim pogovarjali, lahko imajo napačno predstavo o tem, kaj psihoterapija v resnici je. Zato smo poiskali sedem glavnih mitov, ki krožijo o psihoterapiji in ki seveda ne držijo.



1. Terapija je samo za nore ljudi.
Ljudje se vključijo v psihoterapijo iz različnih vzrokov. Nekateri potrebujejo pomoč pri premagovanju resnejših težav, kot so depresija, anksioznost, zasvojenost... Drugi potrebujejo podporo pri soočanju z večjimi življenjskimi spremembami, kot so izguba službe, ločitev ali smrt bližnje osebe. Spet tretjim pa lahko psihoterapija koristi pri obvladovanju povsem vsakodnevnih izzivov, kot so vzgoja otrok, usklajevanje družine in dela, medosebni odnosi ipd.
Pri mitu, da je terapija samo za ''nore'' ljudi, gre pravzaprav za stigmo, ki je v slovenskem prostoru na žalost še vedno precej prisotna. Zaradi nje posameznik, ki ima težave, pomoč pogosto ne poišče pravočasno in težave in stiske raje skriva v sebi.

2. Če potrebuješ psihoterapijo, pomeni, da si šibek.
Psihoterapija je način intenzivnega dela na sebi, ki od človeka terja veliko mero poguma in notranje moči. Predvsem to velja takrat, ko se oseba sooča s hudimi stiskami, kot sta npr. depresija in anksioznost. Resnica je torej ravno nasprotna.
Do želenih sprememb ni mogoče priti čez noč, sploh ko govorimo o spreminjanju čustvenih in vedenjskih vzorcev, ki jih ponavljamo že vse od otroštva. Če se odločite za psihoterapijo, sprejmete tudi odgovornost za svoje življenje. Tisti, ki tega ne zmorejo, pa svojo usodo vse prepogosto prepustijo vedeževalcem in podobnim alternativnim profilom.

miti psihoterapija neresnice

3. Pogovor s prijateljem je ravno tako dober kot pogovor s terapevtom.
Ko smo v stiski, je podpora družine in prijateljev seveda pomembna, vendar nam pogovor s psihoterapevtom lahko ponudi veliko več. Psihoterapevti imajo za seboj leta specializiranih izobraževanj in izkušenj, ki so jih usposobila za razumevanje in reševanje kompleksnih problemov. Psihoterapevti tako ne nudijo zgolj pogovora, temveč pri svojem delu uporabljajo različne, dokazano učinkovite, tehnike in metode.
S psihoterapevtom smo lahko tudi bolj odkriti kot s prijatelji in družinskimi člani, saj so poklicno zavezani k ohranjanju zaupnosti. Ravno zato jim ljudje pogosto povedo stvari, ki jih prej niso povedali še nikomur.

4. Težave lahko človek premaga sam, če je le dovolj vztrajen in pozitiven.
Veliko ljudi se več tednov, mesecev ali celo let bori s svojimi težavami, preden poiščejo ustrezno strokovno pomoč. Nekatere bolezni, kot je npr. depresija, imajo tudi biološko komponento, zaradi česar jih je še toliko težje samozdraviti. Poiskati psihoterapevtsko pomoč ne pomeni, da nam je spodletelo, temveč da odgovorno skrbimo za svoje duševno zdravje. Ko si zlomimo nogo, si je tudi ne damo v mavec sami, kajne?

5. Psihoterapevta plačuješ zato, da posluša tvoje pritoževanje.
Psihoterapija se običajno prične na način, da klient spregovori o vseh težavah, zaradi katerih je prišel k terapevtu. Vendar je to le začetek. Tekom terapije se odpirajo tudi druge pomembne teme, kot je širše ozadje težave in morebitni pretekli poskusi soočanja z njo. Psihoterapevt svojim klientom včasih dodeli tudi domače naloge, v obliki vaj za utrjevanje novo naučenih veščin v obdobju med srečanji. Pri psihoterapiji torej vsekakor ne gre za to, da terapevt posluša klientovo pritoževanje, temveč da skupaj raziščeta težave, postavita cilje ter spremljata napredek klienta.

6. Psihoterapevt bo vzroke za vse težave pripisal staršem oz. travmam iz otroštva.
Iskanje vzrokov v preteklosti ter odkrivanje ozadja klientovih težav je nekaj, čemur različne vrste psihoterapevtskih modalitet namenjajo različno mero pozornosti. Pogosto je razumevanje človekove preteklosti ter prepoznavanje njegovih ponavljajočih se vedenjskih vzorcev pomembno za učinkovito reševanje aktualnih težav. V določenih primerih pa psihoterapevt osredotoči zgolj na obravnavo sedanjosti – na trenutne težave ter neposredne vzroke zanje.

7. V terapijo je potrebno hoditi več let.
Trajanje terapije je odvisno tako od kompleksnosti težave kot tudi od volje klienta. Nekateri ljudje obiskujejo terapijo še dolgo potem, ko so težavo, zaradi katere so prišli k terapevtu, že uspešno razrešili, saj so prepoznali koristi terapije in si želijo še naprej delati na svojem osebnostnem razvoju. Včasih pa je trajanje odvisno tudi same modalitete psihoterapije. Psihoanaliza tako poudarja pomen poglobljenega predelovanja nezavednih vsebin in vzorcev, medtem ko vedenjsko-kognitivna terapija običajno traja od 10 do 15 srečanj.


Morda bi vas zanimalo tudi:
Razlika med coachingom, svetovanjem in psihoterapijo
Je psihoterapija draga storitev
Kdaj na psihoterapijo?


Preverite seznam certificiranih psihoterapevtov




Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se