Zgodbe s psihoterapevtskega kavča


Na psihoterapevtskem kavču se zapisujejo različne zgodbe. V nadaljevanju vam predstavljamo tri, ki so jih zapisali Simona, Peter in Aleksander.



»Vedno sem veljala za tiho in mirno, za nekoga, ki prenese vse. Ljudje so to videli kot priložnost, da se name znesejo in da mi lahko rečejo vse, kar si mislijo. Nikoli nisem vedela, zakaj s takšno muko odidem v službo in zakaj se domov vrnem popolnoma izčrpana, četudi sem delo opravljala brez odporov in vedno pravočasno.

Na terapijo sem odšla, ker zdravnik ni našel fiziološkega razloga za mojo izčrpanost in brezvoljnost, ki sta se vedno pojavili že v prvih dneh po bolniški odsotnosti ali dopustu. Ko sva s terapevtom raziskovala naravo odnosov v službi sem začutila, da je to sidro, ki me stalno drži pod gladino. Mojo navado biti tiho je sestavljalo prepričanje, da nimam pravice reči karkoli nazaj, da moje mnenje ni pomembno, medtem ko so drugi moj molk videli kot dovoljenje, da me žalijo, se norčujejo iz mene, me obrekujejo in ponižujejo.

Ni bilo delo tisto, zaradi katerega sem bila toliko tednov na leto na bolniški, temveč kruti odnosi nekaterih, ki so skriti vsem na očeh, nenehno izkoriščali mojo nemoč – in me delali s tem še bolj nemočno. Na terapiji sem se morala soočiti s svojimi prepričanji in strahovi in ugotovila sem, da imam pravico do svojega mnenja – in da imam svoje mnenje, le zatirano je bilo vseskozi. S spoštovanjem do sebe, do svojih stališč in občutkov sem lahko začela postavljati meje drugim in s tem postavila pogoj za odnose: spoštovanje drugih do mene.

Sedaj ugotavljam, da je ves ta čas to bilo z mano, le kazalo se je v takšni obliki, da tega nisem znala prepoznati – v bolečini, izčrpanosti in brezvoljnosti.«

Simona, 36 let



»Psihoterapija mi je resnično postavila zrcalo življenja, ki ga dolgo nisem hotel videti. Vzkipljiv, impulziven in prepirljiv, so bili moji priimki v služi, doma. Ni me bilo sram, če sem se drl na kolege v službi, če sem jih zbadal in izpostavljal njihove slabosti. Vseeno mi je bilo, kaj si mislijo o meni, tako ali tako sem jih imel za nesposobne in manj pametne od mene.

Pristal sem na psihoterapijo z ultimatom partnerke, ki ji je bilo ob meni nevzdržno. Meni pa se je ona zdela sitna ves čas. Terapije sprva sploh nisem jemal resno. Preko pogovora, vaj in iger vlog sva s terapevtko raziskovala razloge za moje vedenje. Vse dokler se nisem slišal dreti samega nase in ko je terapetka ponavljala izrečene besede, se nisem zavedal, da je znotraj mene en velik strah pred izpostavljenostjo, da se bo kdo znesel nad mano in me ustrahoval. Sram, ali sem dovolj dober. Dvom, ali bom kdaj sprejet, kakršen sem v resnici. Takrat še sam nisem vedel, kdo sem...

Kar pa sem ugotovil je, da sem jaz tisti, ki s svojim vedenjem povzročam posledice, ki so moje vedenje še naprej utemeljevale – zaradi strahu pred ponižanjem sem raje sam poniževal druge. In to od kar pomnim. Zdaj, ko se ukvarjam s sramom, ni več impulzivnih izbruhov, pravzaprav se ne ukvarjam več z drugimi, temveč s tem, kar je mojega in v meni.«

Peter, 27 let



»Sem samo majhen člen verige v velikem stroju. To je sporočilo, ki ga je šef na vsakem sestanku deklamiral med vrsticami dnevnih sestankov o pomembnosti prodajne strategije. Ni se mi dalo delati, krivično je bilo, da se je od mene pričakovalo, da se bom še trudil, medtem ko nihče ne kaže hvaležnosti niti ne vidi pomembnosti mojega dela. Zmanjkalo mi je motivacije in to že v tretji službi zapored. Zato sem dvakrat dobil odpoved. No, ne ravno zato, temveč zaradi tega, ker nisem več dosegal planov, delal sem napake, bilo mi je vseeno. Za nič se nisem čutil odgovornega, krivdo sem valil na nadrejenega in druge. Hkrati pa me je znotraj ta krivica tako žrla, da sem zaradi tega popuščal na ostalih področjih, ki so me veselila.

Ko me je terapevtka soočila z dejstvom, da očitno tudi sam svojega dela ne cenim in da pomanjkanje spoštovanja do lastnega truda, vložka in dela celo kompenziram z mnenjem drugih, sem videl, kako sem potihoma pričakoval, da bo delovno okolje zapolnilo neko praznino, ki sem jo čutil do produktov svojega dela – isto je bilo pri dokončanju študija, ki sem ga vlekel v nedogled.

Ko sem tekom terapije začel prepoznavati pomembnost svojega truda in kako se to konkretno odraža pri zadovoljstvu strank, sem lahko pri sestankih tudi konstruktivno pokazal, kje je pomemben naš oddelek za stik s strankami – in da je mnogo klicateljev priporočilo naše podjetje ravno zaradi tega, ker smo iz neugodne situacije zaradi pokvarjenega produkta s prijaznim in pozitivnim odnosom uspeli to preobraziti v pozitivno izkušnjo. Mi nismo mogli popraviti produkta, smo pa lahko pokazali pristno skrb, kar so stranke delile naprej. V bistvu sem takrat spoznal, kako sem lasten razvrednoten odnos do mojega dela polagal šefu v roke – in mu s tem dajal prav, da naš oddelek ni ključen.«

Aleksander, 43 let


Morda bi vas zanimalo tudi:
10 znakov, da je čas za obisk psihoterapevta
Ko te zagrabi panika
Znani so povedali o svojih duševnih težavah

Preverite seznam certificiranih psihoterapevtov



Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se