Zakaj, za vraga, ne morem shujšati?

Kljub raznim dietam, ki obljubljajo hitre rezultate in zagotavljajo trajne uspehe, se te navadno končajo z razočaranji in samoobtoževanjem. Kaj je vzrok, da dobri sklepi ne obrodijo sadov?


Hitre diete nagovorijo naš optimizem in željo po hitrih spremembah, vendar lahko tehtnica kaj kmalu zopet izpiše staro težo. Razočaranja nad rezultati hujšanja vzpodbujajo tudi nadaljnjo tolažbo s hrano, oseba pa tako vstopi v začarani krog samoobtoževanja in nesprejemanja svojega telesa, ki ga kaznuje s ponovnim vnosom hrane. Nove stiske zahtevajo vedno več tolažbe. Posledica pa je vedno višja telesna teža, ki je škodljiva zdravju ter samopodobi posameznika.

Nezadržna želja osebo premami, da pogosto seže po hrani, ki ga telo v resnici ne potrebuje. V hrani oseba niti ne uživa, saj ve, da jo za posladek čaka samoobtoževanje. Hrana ni več njena prijateljica. Ne predstavlja več vira energije ter telesu koristnih snovi, ki se vnašajo v zdravo telo. Hrana je pridobila drugo funkcijo. Misli se tako prekomerno ukvarjajo s hrano, v preteklost segajo z očitki, v prihodnost pa z odrekanji.

Paradoks je ravno v tem, da se oseba v mislih največ ukvarja s hrano, ki se ji pravzaprav odreka.


Hranite vaše telo ali tolažite ranjeno dušo?

Ste razmišljali o tem, kako to, da telo vzpostavi ravnovesje, ki je škodljivo zdravju? Telo namreč vedno deluje na način, da vzpostavlja uravnoteženost. Primanjkljaj hrane v telesu sproži impulz lakote (izloča se dopamin) in ko je ta potešena, nastopi občutek sitosti (izločanje serotonina), ki ustavlja vnos hrane in hkrati nudi občutek zadovoljstva. Kaj pa če to ravnovesje ni več regulirano na tak način?
Če ravnovesje postane nezdravo, se je med dejavnike moral vriniti nek razlog, da organizem tvori ravnovesje s prekomernim vnosom hrane. Ta vzrok je psihološki vidik hranjenja, ki je povezan s čustvovanjem. Čustveni primanjkljaj pri posamezniku poveča potrebo po hormonu sreče – serotoninu, ta pa se izloča ravno v stanju sitosti. Človek tako v stiski hrepeni po zadovoljstvu in se prenajeda, da bi se izognil neprijetnim bolečim čustvom.
S prenajedanjem se povečuje stalnost izločanja hormona serotonina, kar povzroča adaptacijo serotoninskih receptorjev, ki morajo količino serotonina za občutek sitosti stalno povečevati.
Zaradi povečane količine serotonina se povečuje tudi količina dopamina, saj sta hormona v stalni povezanosti. Dopamin zopet budi občutek lakote, človek pa postaja vse obilnejši pa tudi vse bolj lačen.

Vnašanje hrane tako deluje kot tolažba, saj občutek sitosti nudi občutje zadovoljstva, ta pa zapolni občutek notranje praznine in prikrije boleča čustva. Omamljanje neprijetnih čustev s prekomernim hranjenjem dodatno oteži proces hujšanja.

Potreba osebe po tolažbi zaradi globoke stiske in čustvene praznine izvira iz najzgodnejših let in se ponavlja skozi življenje. Čemu se osebi nizajo razočaranja nad življenjem, da išče tolažbo v zunanjem svetu, lahko ozavesti v psihoterapiji. Skozi predelavo notranje praznine in bolečih čustev pa lahko razvije zaupanje vase in zapolni življenjsko praznino. Kdor monotono življenje napolni z novimi vsebinami in radostjo, bo s tem prekinil tudi potrebo po kompenzaciji s hrano.

Si predstavljate, da bi svojega otroka prekomerno hranili? Bi mu privoščili, da jé nezdravo hrano? Ta otrok je znotraj vas in tolažite ga s hrano. Morda je na mestu vprašanje, kako je ta otrok znotraj nas ranjen.

Ljubezen gre skozi želodec

Simbolično je hrana naše preživetje, oskrbuje vse celice našega telesa. S hranjenjem na materinih prsih se dojenček pomiri in z mlekom srka tudi materino ljubezen, varnost ter zaupanje, da bo poskrbela zanj. Otrok to zaupanje ponotranji in se kasneje zna potolažiti sam, saj je razvil zaupanje v sebe in svet.

Če je bilo ljubezni, po kateri je hrepenel otrok, premalo, se bo čutil izgubljen in bo kasneje v življenju iskal tolažbo zaradi neizpolnjenih hrepenenj in življenjskih razočaranj, kar bo lahko kompenziral s prekomerno hrano. Hrana tako služi kot vrsta omame, ki pomirja, celo otopi čustva in preusmeri duševno bolečino, vendar na dolgi rok ta mehanizem v samem bistvu ne rešuje problema. Tolažba se lahko kmalu sprevrže v pretirano odvisnost in postane težava sama po sebi.

Zdrav duh v zdravem telesu

Kljub želji, da bi shujšali v čim krajšem času, je za trajno spremembo potreben čas, tudi odvečna teža in čustveni manki se niso nakopičili kar čez noč. Gre za transformacijo duha in telesa. Če se je v uravnavanje hranjenja vrinil psihološki vidik tolažbe, se je za vzpostavitev zdravega ravnovesja potrebno posvetiti tudi temu vidiku in težavo pričeti reševati v njenem jedru ter tako izboljšati življenje.

Vzpodbudni načrti

Kadar je poletje, je to čas, ko je telo bolj izpostavljeno pogledom. Vendar pa gre tu za podobo, ustvarjeno za druge. Kakšen pa je naš odnos do lastnega telesa skozi vse leto? Sprejemanje samega sebe, svojega telesa, takega kakršno je, vpliva na uspešnost in zadovoljstvo v življenju. To je najboljše izhodišče za spremembe.


Posvetite se sebi tukaj in zdaj. Uživajte v hrani, razmišljajte o zdravju, ki ga vnašate v telo. Vsakdanjik napolnite s prijetnimi aktivnostmi in gibanjem. Ne odrivajte svojih težav, temveč se spoprimite z njimi in stopite na pot boljšega življenja.
Ko sprejemate koristne sklepe, jih nikar ne prelagajte na jutri, jutri je dan, ki se v nedogled izmika. Začnite danes, vendar si nikar ne dajajte priložnosti za slabo voljo. Naredite načrt, ki ga boste zlahka dosegli. Ta vam bo dal občutek zmage ter zadovoljstvo. Raje nizajte male zmage, kakor velike poraze.

Ana Matijević, psihoanalitična psihoterapevtka


Morda bi vas zanimalo tudi:
Zgodbe s psihoterapevtskega kavča - motnje hranjenja
Psihodieta - inovativen psihološki program za izgubo odvečne teže
10 znakov, da je čas za obisk psihoterapevta

Preverite seznam certificiranih psihoterapevtov



Imate za nas kakšno vprašanje ali potrebujete pomoč pri izbiri pravega terapevta zase?

Pokličite nas
041 55 82 82*
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se