Stiske in izzivi najstnikov v času pouka na daljavo

Mladost je povezana z radoživostjo, veseljem, razvojem, s pričakovanji, kaj vse čaka mladostnika in občutjem, da je še vse življenje pred njim, da ima na voljo še veliko časa. Ko se ljudje postarajo, pa vedo, da je bilo to obdobje tudi naporno, prepleteno z iskanji, osvajanji novih načinov delovanja, strahovi in zavrnitvami s strani vrstnikov. 

Del teh stisk je razvojnih in so potrebne za utrjevanje posameznika in oblikovanje poti v odraslost. Manjši del pa je takih, ki resno ogrožajo zdravje mladostnika. Potrebno jim je nameniti pozornost, da v tem razvojnem obdobju ne bodo imele priložnosti, da bi globlje zarezale v mlado osebnost in vznikale kot vulkani v obdobju odraslosti.


Delovni, tihi, samostojni in nadarjeni

Pogosto so opazovanja in navodila strokovnjakov namenjena glasnim, nagajivim, nedelovnim in težavnim najstnikom. Ta razmišljanja pa bi želela usmeriti na tihe, marljive, delovne najstnike, tiste z višjimi ocenami, nadarjene na več področjih, ki tiho čakajo, da jih učitelj v razredu opazi, povabi k odgovoru in počaka, da glasni utihnejo in tudi ostali dočakajo priložnost, da bi lahko izrazili svoje mnenje. Pogosto tem otrokom ni namenjeno toliko pozornosti kot tistim, ki si jo sami priborijo s klepetanjem, neprimernim vedenjem, pripombami, neopravljenimi nalogami in uporabo ekranov in telefonov med poukom. Za nekatere od teh otrok tudi starši za nazaj povedo, da so bili tako mirni, da jih sploh niso opazili, da z njimi niso imeli nobenega dela. Tako dolgo jih niso opazili, da so nase opozorili z boleznijo, stisko, z neješčnostjo in ne opravljanjem nalog zaradi izčrpanosti.

Ali je šola izvor najstnikovih stisk?

Pretežen del razvoja in najstnikovega dela predstavlja šolsko delo in šolsko učno okolje. Kakšen je vpliv šole in okolja? Ali je šola izvor najstnikovih stisk ali jih le napravi vidne?

Zametki stisk so v družini in kako je družina otroku pomagala razviti čvrstost in odpornost za izhod iz težkih situacij. Kakšen zgled in priložnost je imel otrok pri starših opazovati, kako se soočata s težkimi situacijami, izzivi in kako poiščeta izhod iz njih. Otrok naj ima priložnost videti, da je tudi staršema težko, vendar se s tem spopadeta in se sporečeta ter se tudi pobotata, zavzameta neko mirno stanje.

Seveda pa nas izkušnje učijo, da če je obremenitev prevelika, upogne vsakega zdravega posameznika. Razlika je v tem, da bo zdrav, naspan, sprejet, učljiv in delaven najstnik hitreje in učinkoviteje, z manj praskami izšel iz obremenilnega obdobja. Vsi šolarji niso enaki, razlikujejo se po delavnosti, vztrajnosti, uspehu in sočasnih obremenitvah ali okoliščinah, ki jim jih je življenje namenilo. Na primer drugačne izkušnje ima otrok, ki je veliko časa prebival v bolnišnici in doživljal preiskave, drugačne pa otrok, ki ga je v družini spremljala materina bolezen. Zato različni šolarji različno doživljajo šolske obremenitve in se spoprijemajo s šolskimi nalogami. Otroku, ki je na primer bolj slišni tip, je najbližje način razlage in učenja s slišnimi spodbudami in mu predstavlja le branje in pisanje nalog težjo obremenitev. Druženje najstnikov, kratka igra kartanja, skupna vožnja na šolskem avtobusu pa predstavlja tisti prijetni del šolanja in varovalno deluje na zaskrbljene in utrujene šolarje. Zato šola ne predstavlja le pouka in šolskih nalog, ampak tudi zdravilno in okoljno ogrinjalo v obdobjih stisk in ranljivosti.

Šola na daljavo kot priložnost za rast

Izkušnja z epidemijo in šolo na daljavo v letu 2020-21, je bila velik preizkus za otroke, starše in učitelje. Starši so odgovarjali na izzive v svojem delovnem okolju, v družini, otroci pa so se spopadali s šolo. Tam, kjer so učitelji že do sedaj suvereno in dejavno živeli pouk in poučevanje, so se tudi v tej situaciji, ko so imeli otroke oddaljene in za ekrani, hitro ujeli in začutili svoj učiteljski poklic ter aktivirali spretnosti, zaradi katerih so poklicani za poučevanje. Pri tistih učiteljih, kjer so učenci imeli vsakodneven stik in je učitelj ohranil stalnico ravni poučevanja in ravni učenja, se je pouk nadaljeval z malo spremembami; učenci so sprejemali razlago, učitelj je vsakodnevno odgovarjal na vprašanja in zaznaval znanja in tista področja, kjer so učenci potrebovali razlago, sprotno je pridobival povratno informacijo o znanju otrok, pa tudi o počutju in zmožnostih sledenja. Tisti učitelji, ki so že do sedaj razvijali ustvarjalnost in si prizadevali za enkratnost in barvitost svojih učnih ur, so se tudi tu hitro spomnili na svojo učiteljsko poklicanost in metode dela prilagodili tako, da so dosegle vse otroke, tudi tiste, ki so se za ekrani oddaljili in izgubili. Tako so del ur posvetili frontalno vsem učencem, del ur pa v manjši skupini nadarjenim ali ranljivim učencem.



Kateri otroci so težje sledili pouku na daljavo, kje so se pojavile stiske?

Stiske otrok, ki so obstajale že pred epidemijo, so postale razvidnejše: otroci, ki že prej niso imeli podpore staršev in so del dneva preživeli ob odvisnem ali nasilnem staršu, so bili temu izpostavljeni daljši del. Otroci najstniki, ki so potrebovali učno pomoč ali otroci z drugačnimi potrebami, so je bili deležni enako kakovostno s strani tistih učiteljev, ki so že prej uvajali prijazne načine dela in spodbudna učna okolja.

Najtežje se mi zdi za vse šolarje, ne le najstnike v primerih tistih učiteljev, kjer se ti niso v neposrednem stiku oglasili skoraj cel prvi val in so učencem le po spletnih učilnicah ali e pošti pošiljali pisne naloge. Če so bili le trije, med vsemi učitelji v enem razredu, ki so z učenci ohranili stalen stik v živo na daljavo, je bilo premalo. Večina nalog se je glasila preberi, predelaj, natančno opiši, odgovori na vprašanja, pošlji odgovore...Prej živa vloga učitelja, ki opogumlja, pospremi učenca, sprosti in razvedri šolske situacije, je ob takem načinu dela, izostala. Šolarji so bili postavljeni pred zahtevo, da se sami prebijajo skozi vsebine, kar je tistim, ki jim to ne leži, vzelo več časa, snov se je nabirala in tudi potopila učenca. Pri nekaterih predmetih so tako prešli na fakultetni način dela, večje količine vsebin, za kar pa osnovno in srednješolci (vsi) niso dorasli.

Druga težava je nastala v primerih tistih učiteljev, ki so preko spletnih učilnic ali e pošte za šolsko uro v obsegu 45 min, dali preobsežno količino nalog: na primer, preberi Antigono, odgovori na naslednja vprašanja, preberi besedilo v berilu, odgovori na naslednja vprašanja, podrobno opiši karakter glavnih oseb...vse to za eno šolsko uro, kot bi ne poznali svojih učencev in kakšne so njihove zmogljivosti za 45 minut, upoštevajoč, da je potrebno snov ob prvem stiku razumeti, ponotranjiti in šele nato prikazati. Tisti najstniki, ki so natančni, izpolnijo večino ali vse dane šolske naloge, so ob takem preobsežnem načinu izgorevali in doživljali stiske, saj so se odrekali prostemu času, razvedrilu, gibanju in spanju. Če so v prvih tednih še zmogli in opravili vse dane zahteve, so se po nekaj tednih izčrpani, neprespani in nezadovoljni jezili in žalostili zaradi neopravljenih nalog, podeljenih minusih in nižjih ocenah. Pa so te ocene res bile objektivne in izmerile njihovo dejansko znanje vložen trud in čas?

Veliko nezadovoljstvo in stiske najstnikov so povzročile tiste učne strategije, oziroma tisti učitelji, ki so še vedno uporabljali enake strategije kot pri frontalnih oblikah v razredu in niso na ustvarjalen način povezali vsebin med predmeti, dodali življenjske sklope nalog, ki bi jih učenci lahko izvedli v domačem okolju ali v naravi. Nekateri šolarji so vzdržali in kljub enoličnemu in napornemu šolskemu delu breme premagovali, nekateri pa so obupali, se oddaljili od šolskih ekranov in niso sledili več ali se čedalje več časa zadrževali na spletu. Ob vrnitvi v šolo so bili učenci soočeni z dejstvom, da doma pridobljene ocene ne veljajo in bodo v šoli ponovno pisali teste, čemur je sledilo veliko število določenih terminov tudi s tremi testi in spraševanji na teden v obsegu petih, šestih tednov. Mesec maj 2021 se je tako za najstnike spremenil v izpitno obdobje kot ga poznajo študenti in ne 15 - letni dijaki, kjer je potrebno snov razdeliti na manjše enote in čez vse leto. Za mnoge delovne učence je sledilo razočaranje, ko pet številčnih ocen, ni realno prikazalo njihovih znanj, sprotno delo ni bilo vključeno v končno oceno, čeprav so skoraj dve šolski leti trdo delali in se odrekali najstniškemu življenju s sovrstniki. Tudi s tega vidika ocene niso izmerile truda in znanja učencev, kar je povzročilo pri nekaterih razočaranje, stiske in zaključek, da čeprav so se trudili, se ni splačalo. Ta občutja so tista, ki bi učencem dajala veter v jadra do konca šolskega leta in zniževala stiske in brezvoljnost.

Najstniki v družbi vrstnikov razrešujejo nekatera vprašanja, si izborijo svoje mesto, se primerjajo in si odgovorijo na vprašanje, kje sem jaz, kaj pomenim sošolcem, koliko me cenijo, koliko jaz pomenim njim. Veliko teh odnosov se vzpostavi pri gibanju, plesanju, športnih igrah, izletih v naravo, v šolski jedilnici, na hodniku, kar je v času pouka na daljavo v veliki meri izostalo. Večina učiteljev je še vedno uro pouka uporabljala kot enosmerno razlago vsebin, ali kot nabor nalog za doma, le nekateri učitelji so uporabili ustvarjalnost in učence povezali v živo v dvojice, skupine preko spletnih sob. Druženje med mladimi, ki je izostalo, je največja žrtev, saj le enkrat prvič prestopiš prag srednje šole, le enkrat imaš maturantski ples.

Po zdravi pameti in s spoštovanjem družinskega časa

Pohvala in zahvala gre vsem tistim učiteljem, ki so ob drugačnem načinu pouka in drugačnih učencih (ti so bili v kuhinjah, spalnicah in svojih sobah), znali priklicati in razviti take oblike dela, da so ohranjali zanimanje učencev, spodbujali napredek, se zanimali tudi za počutje otrok ter opazili utrujenost in stiske otrok zaradi spletnih in tehničnih pripomočkov. Zahvaliti se je potrebno tudi tistim učiteljem, ki so se znali ustaviti in zdravorazumsko presoditi, koliko litrov gre v en liter, ter se zadržali, da v popoldanskem in večernem času, med sobotami in prazniki niso pošiljali šolskih nalog in določali terminov za oddajo nalog.

Kakšne stiske so izkazovali šolarji?

Nekaj sem jih že omenila: poglobile so se tiste, ki so izhajale od prej, vendar moramo realno prešteti, koliko je teh otrok (mogoče trije na razred 28-ih učencev), učenci, ki so sicer vase zaprti in jim je bivanje doma dobro delo, so celo izboljšali ocene. Otroci, ki so edinci, so bili osamljeni. Otroci, ki jim veliko pomeni pogovor in povratna informacija učitelja, niso prejemali tovrstnih potrditev. Skoraj na vse otroke pa je vplivala manjša izpostavljenost vrstnikom, manj gibanja, kar ima za posledico povečanje (tudi znižanje) telesne teže, opustitev nekaterih dejavnosti, ki so jim dvigale razpoloženje, zniževale tesnobnost in jim nudile potrditve ter zadovoljstvo. Zaradi manj strukturiranega urnika so se obdobja spanja, počitka in dela združevala in so utrujeni, nenaspani in razdražljivi. Veliko nepredelane snovi, ogromne količine neprepisanih prosojnic in ure in ure gledanja v ekrane in splet so oblikovale drugačne najstnike; nekateri so utrujeni, imajo poslabšan vid, razdražljivi in nezadovoljni, nekateri so izgoreli, nekateri so razvili nekemično odvisnost. Otroci, ki so doživeli izgubo v družini ali so imeli izkušnjo dalj časa bolnega starega starša, starša, sorojenca, so v procesu žalovanja ali stanja po stresnem obdobju z znaki žalosti, upada volje, dejavnosti, strahu, jeze, pojavljajočimi se slikami in strahovi že videnega, stalni budnosti, razdražljivosti, nestrpnosti, pojavi močnih čustvenih ali miselnih nabojev.

V nekaterih družinah so utrujeni, izčrpani starši in utrujeni otroci, ki eden drugemu ne morejo pomagati. V drugih družinah pa so razvili vsak svoj način preživetja, sobivanja in se v skupnih obrokih in sprehodih ter pomoči pri šolskem delu povezali.

Kaj bi šolarjem pomagalo?

Najbolj jih poznajo starši in ti naj sedaj priskočijo na pomoč z dodatnimi spodbudami in navijanjem, da zdržijo do konca leta. Pomagal bi kakšen prost dan, da gredo skupaj z otrokom, ki je tesnoben, v strahu, na travnik, do potoka, do morja, do hribov. Osrednja težava otrok, ki veliko delajo in so tesnobni je, da ne vidijo konca obremenitvam in si ne vzamejo časa za vdih in počitek. Pomaga, če gredo skozi to skupaj s sočutnim in razumevajočim staršem, ki ne priganja, ampak pokaže, kako je potrebno počivati. Največ kar otroku damo je, da mu damo svoj čas in samega sebe, noben denar, mu tega ne bo nadomestil. Starši naj v svoji dejavni vlogi opozorijo in dajejo pobude na srečanjih z učitelji in ravnatelji o preveliki količini snovi, o preveč podatkovnega znanja, o ocenah in testih, ki zajemajo preveliko časovno obdobje, o preveliki izpostavljenosti ekranom... ter naj o stiskah otrok povedo otrokovemu zdravniku.

Ponekod so v lanskem in letošnjem letu zdravstveni domovi odpovedali sistematske preglede šolarjev in vsebine ur zdravstvene vzgoje. Starši naj otroke peljejo k izbranim zdravnikom ali naj naslovijo pobudo na šole, da se zdravstvene ocene stanj opravijo kot epidemiološke razmere dopuščajo.

Nasmejani, plesoči najstniki za zdravo odraslost

Veliko pozornosti in dejavnosti je bilo v času epidemije namenjenih starostnikom in odraslim, naloga mladih pa je, da se veselijo, družijo, gibajo, plešejo in pridobijo v razvoju spodbudne izkušnje, da bodo zmogli izzive, ki jim jih bo prinesla njihova odrasla doba, da bodo nadaljevali zdrav rod in razvijali družbo.. Želim jim, da bi stisko doživeli kot darilo, ki bo v njih prebudila nove sposobnosti, da jo bodo uspešno prerastli in da bi ob stiski srečali osebo, svetovalnega delavca, soseda, učitelja ali svojega starša, ki ga imajo že ves čas ob sebi in si bo rekel: kdo, če ne jaz in kdaj, če ne zdaj in sočutno ukrepal.



Mag. Klaudia Urbančič, prof.zdr.vzg., logoterapevtka

Oglejte si
naše terapevte


Preberite si več:
Stres
Sem v stresu? Samoocenjevalni test - stres

Prenesi eRevijo

Za dobro duševno zdravje; št. 14, Pomlad 2024

Prenesi
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se