Paziti moramo na svoje misli

V času #ostanidoma smo k intervjuju povabili Katjo Lesar, specializantko psihodinamske psihoterapije, ki nam je osvetila razmišljanja in dogajanja, ki smo jim vsi priča v tej unikatni situaciji.



Trenutna situacija ob pandemiji je popolnoma nova za vse nas. Kateri so tisti tipični odzivi posameznikov? Beremo, da so nekateri povsem brezbrižni, drugi panični, tretji vidijo v vsem zaroto...

Situacija realno je nova za večino izmed nas. Reakcije posameznikov so bile kot ste že navedli različne, vendar po mojem mnenju niso enoplastne, prav tako se po mojih opažanjih tudi spreminjajo skozi čas trajanja ukrepov in omejitev.

Predvsem v začetnih tednih, so pri mnogih porasli strahovi, tesnoba, negotovost – za naše zdravje in življenje oz. naših bližnjih, strah pred izgubo in smrtjo, in je posledična narasla potreba po kontroli in nadzoru. Pri mnogih tistih, ki jim zaradi različnih vzrokov že tako manjka temeljni notranji občutek varnosti, ki je psihološko razvojno pogojen v otroštvu, se je lahko kazalo kot panika ali tesnoba oz. je posledično še toliko bolj narasla potreba po zunanji kontroli in poskusom obvladovanja življenja.

V zadnjih tednih opažam, da so se pa povečale stiske predvsem v povezavi z izolacijo, pomanjkanjem stikov, omejitvijo gibanja (predvsem tudi v povezavi z pomanjkanjem možnosti stika z naravo, z ločenostjo od bližnjih, še posebej če živijo v drugih občinah in podobno), pa tudi strahovi in tesnoba glede prihodnosti (napovedi recesije, odpuščanj, kako bomo zaslužili lahko dovolj za preživetje, kako bomo lahko ponovno postavili posel…). Vse več je tudi samospraševanja, razmislekov o smiselnosti nadaljnjih ukrepov, jeze…
Po drugi strani pa mnogi (tudi moji klienti) poročajo, da jim je ta čas prinesel tudi marsikaj dobrega, da so ga uporabili tudi za ustavitev, umiritev ter za razmislek glede načina svojega življenja. Da so se povezali na drugačen način s svojimi bližnjimi, morda drugače postavili svoje prioritete in vrednote, kaj bi bilo možno na drugačen način v prihodnje (na primer da bi več časa preživeli z otroci, delali manj in namenili več časa stvarem, ki jih veselijo).

Lahko pa tudi spremljamo v različnih medijih koliko neverjetnih in čudovitih dejanj je tudi prinesel ta čas, koliko sočutja, dobrote, solidarnosti in povezanosti smo zmožni in kot družba in kot posamezniki. Smo stopili skupaj, iskali možnosti kako poskrbeti za ranljive in ogrožene, za pomoč ali da enostavno polepšajo dan, si medsebojno pomagamo in se podpremo. In to je tisto, kar nas lahko tudi vse navdaja z upanjem za vse nas, za človeštvo, za Zemljo.

Veliko ljudi dela od doma, kar jih je postavilo v čisto nove vloge: učitelja, animatorja, kuharja, hkrati pa so še delavci, ki morajo biti na voljo svojim nadrejenim in sodelavcem. Kako se najbolje spoprijeti s temi različnimi vlogami?

Soočanje s temi novimi vlogami in kombiniranje le-teh nikakor ni enostavno, še posebej kadar so otroci majhni in rabijo več naše pozornosti, ali pa v nižjih razredih osnovne šole. Pomembno se mi zdi, da si ne naložimo sami sebi preveč ali previsokih zahtev, in da poenostavljamo, kjer je to možno – na primer, koliko bomo pospravili, ali lahko skuhamo morda kakšen obrok, ki je še vedno zdrav, pa enostaven in hiter za pripravo, morda kdaj izkoristimo možnosti dostave hrane, če nam finance to dopuščajo in podobno.

Iščimo možnosti, prosimo za pomoč. Sproti in vsak dan se opazujmo, prilagajamo in omejujmo, če vidimo, da ne gre več – pri mnogo stvareh lahko ugotovimo, da lahko počakajo, da morda sploh niso pomembne ali pa jih morda naredi kdo drug.

Pogovarjajmo se s sodelavci in nadrejenimi, pojasnimo svojo situacijo, naredimo realne plane in jih spremljajmo, sproti obveščajmo tudi učitelje, kaj je možno in kje se zatika. In ne pozabimo vmes na pavze in počitek.

Marsikdo je v tem času tudi realno soočen z veliki omejitvami – slišimo lahko o težavah v pogosto že predhodno nefunkcionalnih družinah, ranljivih skupinah kot so revni, otroci s posebnimi potrebami, samohranilke in samohranilci… Ne obupajte, iščite pomoč, niste sami. Če ste v emocionalni stiski se lahko obrnete tudi na kakšno od oblik brezplačne pomoči ali svetovanja.


Nekaterim delo predstavlja osnovni smisel življenja. Če tega sedaj ni oz. je zelo okrnjeno, kako si življenje lahko ponovno osmislimo?

Prelomne trenutke, ko se nam sesuje življenje, kot smo ga poznali, lahko izkoristimo za umiritev, ustavitev. Kot čas, ko lahko pregledamo in pretehtamo različna področja svojega življenja, in se sprašujemo: Ali živim življenje, kot si ga želim? Sem srečen/-na? Kakšno je bilo razmerje med mojim delom in prostim časom, časom za družino?  Koliko me je moje delo zares izpolnjevalo? Ali bi lahko morda še na kakšen drugačen način izkoristil-a svoje potenciale in talente? Kaj bi me zares razveseljevalo? Kje se mi zatika, kaj mi manjka? 

Pred leti sem se morala soočila s podobno situacijo in sicer zaradi izgorelosti. Predhodno sem se gnala do roba, do točke, ko fizično nisem imela več druge izbire, kot da se soočim s tem, da je razpadlo življenje, kot sem ga poznala (in za kar sem trdo garala). In sem se morala sprijazniti, da nikoli več ne bo enako. Na nobenem področju. Zato sem se zavestno odločila za spremembe, na mnogo področjih. Ni bilo enostavno – tudi ker sem morala spustiti za to marsikatero predstavo o sebi in o tem kdo sem če ne delujem več na ta način, kaj to pomeni zame in za moje mesto v družbi, kje lahko na drugačen način najdem svojo vrednost, kaj to pomeni za moje bližnje…

V pogledu nazaj pa lahko rečem da je bil ta čas veliko darilo in priložnost, čeprav se na začetku nikakor ni zdelo tako, in spodbujam tudi vse vas, da uporabite ta čas kot priložnost.

Katere so po vašem mnenju tiste ključne aktivnosti, ki pomagajo ohranjati našo psihično blagostanje?

Osnovne dejavnosti so zagotovo, da skrbimo zase in za zdravo prehrano, da smo dovolj hidrirani, se dovolj gibljemo (v okviru možnosti) in tudi počivamo. Pomaga nam tudi rutina – da si postavimo dnevno rutino in se jo držimo (kdaj vstajamo, urnik dela, da se tudi morda oblečemo kot bi šli od doma in naličimo če nam ustreza). Našemu živčnemu sistemu in njegovi umiritvi pomaga tudi, da ohranjamo stik z naravo, če možno, oz. da meditiramo, poslušamo posnetke za sprostitev.

Pomembno je tudi, da se povezujemo – ohranjajmo torej stik preko elektronskih medijev ali telefona, spregovorimo (na ustrezni razdalji) kakšno besedo s sosedi ali mimoidočimi, poiščimo kakšne skupine na Facebook-u ali drugih medijih, pokličimo prijatelje ki jih že dolgo nismo slišali.

Dodatni morebitni prosti čas lahko tudi vzamemo kot darilo zase in počnemo, kar smo si morda vedno želeli, pa ni bilo časa: rišemo, se učimo petja, opravimo spletni tečaj za katerega nikoli ni bilo časa, pišemo blog ali dnevnik smo za nas.

Predvsem pa pazimo na svoje misli in ne izgubimo upanja. Vedno se najde pot.  Kar vedno lahko kontroliramo in kar dokazuje tudi nevroznanost so naše misli  - misli pa vplivajo na naše občutke/čustva, dejanja in dogodke. In če ne zmoremo, poiščimo pomoč, naj nam na bo težko, nismo sami in skozi svoje stiske ni nujno, da gremo sami. 

Ali je lahko ravno ta čas, ki ga sedaj doživljamo, morda korak k sebi, ki ga nikoli nismo imeli čas storiti, samostojno ali pa s pomočjo psihoterapevta?

Ta čas je zelo primeren tudi za to, da vlagamo v svoj osebni razvoj in opolnomočenje in psihoterapevti lahko pri tem zelo podpremo in pomagamo. Pri marsikom pa je v tem času naplavilo na dan tudi stare strahove in stiske, morda tiste, ki smo jih zakrivali pred sabo z delom ali z drugimi okupacijami. Ali pa so se okrepili zaradi trenutnih negotovosti. Lahko izkoristimo priložnosti in raziščemo s pomočjo psihoterapevtov svoje vzorce, strahove in omejitve, ki vplivajo na naše sedanje življenje, ter se jih osvobodimo.

Prav tako spodbujam vse, ki ste že razmišljali o psihoterapiji, pa ni bilo časa ali vas skrbijo finančne omejitve, da se opogumite in odločite da vsaj poskusite, nekateri terapevti tudi ponujamo prilagojene cene v primeru finančnih omejitev.

20.4.2020
Fotografija: Rodion Kutsaev, Unsplash

Oglejte si
naše terapevte


Morda bi vas zanimalo še:
Zakaj tako težko ostanemo doma?
Skrb za duševno zdravje med samoizolacijo
Anksioznost



Prenesi eRevijo

Za dobro duševno zdravje, št.2

Prenesi
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se