Ker izhajam iz analitične psihoterapije bom takoj v začetku uporabila Jungovo predpostavko nezavednega, ki nas spremlja v vsakodnevnem življenju. Naše doživljanje drugega je namreč zelo povezano z doživljanjem podob, ki iz nezavednega nenehno prihajajo v našo zavest in ta lastnost psihe se vzpostavlja sama od sebe.
Ta proces se torej ne spremeni veliko, če se srečamo v živo ali preko spleta, ker se posameznik v vsakem primeru nenehno ukvarja s podobami iz lastnega individualnega in kolektivnega nezavednega, ki silijo v zavest.
»Vse, kar doživljam, je psihično ... moji čutni vtisi – kljub vsemu, kar mi vsiljuje svet neprepustnih predmetov, ki zasedajo prostor – so psihične podobe in te sestavljajo mojo neposredno izkušnjo, saj so edini neposredni predmeti moje zavesti ... V resnici smo tako oviti s psihičnimi podobami, da sploh ne moremo prodreti v bistvo stvari, ki obstajajo izven nas.« (Jung 1935, para. 680)In prav prostor, kjer se zgodi stik med klientom in terapevtom je dokazano tisti zdravilni element v enačbi, ki pomaga klientu pri predelovanju nezavednih vsebin in morebitnih problematičnih simptomov, ki ga verjetno pripeljejo na terapijo.
Poenostavljeno bi lahko rekli, da je usposobljen terapevt tisti, ki klientu pomaga razumeti, kako se psiha želi razvijati.
Analitična psihologija vsebuje precej pripomočkov, ki nam pri tem lahko pomagajo: analiza sanj, aktivna imaginacija ali umetnost. In ta proces v resnici lahko teče tako v živo kot preko spleta, srečamo se torej lahko tudi, če smo v resnici zelo daleč. Tisto, kar je pomembno za terapijo je vzpostavitev stika, saj se s tem vzpostavlja nek prostor med realnim in virtualnim ter nezavednim. Zelo podoben je pojmu vmesnega prostora, kot ga definira Winnicott: »Ta vmesni prostor pa predstavlja tudi področje igre, v kateri lahko posamezniki postanejo ustvarjalni in lahko eksperimentirajo s svojimi identitetami in z novimi oblikami interakcije z drugimi.« (Roesler, 2017)A seveda ni vse samo igra. Predvsem se razlikuje način naslavljanja klienta, pri katerem preko spletnih orodij v ospredje prihaja direkten pogled, ki ga komunikacija preko online platforme ali programov za komuniciranje odpira.
Ta očesni stik je seveda pomemben, a tudi obremenjujoč, saj predstavlja bolj intenziven stik s klientom, klientu pa ne nudi nobene možnosti »umika« kot recimo terapevtska soba.
Tudi sicer komuniciranje velikokrat ni časovno sinhronizirano in naravno. Pojavi se lahko tako imenovani »časovni zamik«, ki je sicer komaj opazen, pa vendar lahko v komunikacijo vnese težave z uglašenostjo in razumevanjem. Pogosto se lahko pojavijo tudi tehnične težave tako s povezavo kot računalnikom, kar lahko sicer izurjenemu terapevtu ponudi tudi priložnost za iskanje vzporednih procesov, ki se morda dogajajo v transferju ali odnosu.Raziskave so pokazale, da je odnos, ki se vzpostavi preko spletnih orodij nekoliko bolj krhek, a vseeno precej globinski. Zanimivo je, da se zanj odloča vse več mladih, saj omogoča pravšnjo mero anonimnosti in sproščenosti pri sicer potencialno nekoliko bolj tesnobnem prvem stiku s terapevtom. S tem se deloma tudi izgublja stigmatizacija, ki jo psihoterapija v naši družbi še vedno nosi predvsem pri starejših generacijah. Hkrati pa je splet tudi orodje, kjer so lahko posamezniki bolj sproščeni in manj inhibirani, dokazano je tudi, da se klienti lahko »prej odprejo« in da lahko psihoterapija vsaj v začetku poteka hitreje kot pri srečanjih v živo.
Pa vendar se zdi, da vse te možnosti stika hkrati povzročajo tudi nekaj omejitev, saj kljub temu, da se klienti odločijo za srečanja preko spleta in so manj obremenjeni s stigmo psihoterapije, manj časa zdržijo v odnosu, saj je ta iz njihove strani manj obvezujoč. Zdi, se da splet omogoča nezavedno dinamiko, da stike »brez slabe vesti« prekinejo.
Dokazano pa je, da je za konkretne spremembe v psihoterapiji potrebno dlje časa vzdržati proces in se soočiti z odpori, ki se v začetku terapije vsekakor pojavijo tako v živo kot na spletu. Smisel odporov je ravno v temu, da se v odnosu oblikuje vsaj približno tako neprijetna situacija, ki nam omogoča predelavo podobne, nezavedne situacije v realnem življenju, ki je jedro našega osnovnega problema, kompleksa ali nevroze. Instant rešitev, ki bi bile »en klik oddaljene«, torej ni.
Možnosti, ki jih tehnologija ponuja so vsekakor za psihoterapevtski proces dragocene in omogočajo številne prednosti, je pa proces, ki se vzpostavi s srečanji online vendarle potrebno nenehno spremljati in preverjati, prilagajati notranjim procesom in klienta usmerjati, da se pri tem zaveda svojih lastnih kompleksov, projekcij in potreb po individualnem razvoju.
Manca Švara,
Specializantka jungovske analize
Morda bi vas zanimalo tudi:
10 znakov, da je čas za obisk psihoterapevta
Psihoterapija
7 mitov o psihoterapiji
Viri in literature:
Christian Roesler, Tele-Analysis: The Use of Media Technology in
Psychotherapy and its Impact on the Therapeutic Relationship
(2017). J. Anal. Psychol., (62)(3):372-394.