Razmišljanja psihoterapevtov ob začetku psihoterapije

V tem članku psihoterapevti podajajo nekaj svojih razmišljanj ob začetku psihoterapije s posameznim klientom, kako poteka terapija, kaj je pri tem pomembno, v čem so razlike glede na izpostavljene težave (depresija, panični napad...) ipd.




»Pri depresiji: Kako poteka terapija in kako dolgo traja, je odvisno od dolge vrste raznolikih dejavnikov. Vsak posameznik ima lahko tudi pri enaki diagnozi različne simptome. Tudi prehlada ne doživljamo vsi enako. Depresije so si med seboj zelo različne, zato tudi terapija poteka od klienta do klienta drugače. Pomembni so simptomi, zgodovina klienta, ali je prisotno tudi kakšno medikamentozno zdravljenje, pričakovanja klienta in še marsikaj. Velika razlika je med akutno depresijo zaradi kakšnega nedavnega dogodka in med depresijo, ki ima vzroke globje v klientovi preteklosti.

V vsakem primeru se najprej potrudim vzpostaviti zaupen odnos s klientom in določiti njegove cilje. Zato bo prvih nekaj srečanj namenjenih spoznavanju drug drugega in razjasnitvi pričakovanj, saj je od tega zelo odvisna uspešnost terapije. Seanse se prilagajajo tudi aktualnim dogodkom, ki jih doživi klient, rdeča nit pa je seveda cilj, ki je bil določen na začetku.
Glede na raziskave večina (poudarjam - ne vsi) prva izboljšanja lahko opazi po približno pol leta tedenskih seans. Odvisno tudi do tega, ali sočasno poteka tudi medikamentozna terapija. Seveda to ne pomeni, da bodo izginili vsi simptomi. Z redno terapijo je zelo priporočljivo nadaljevati, pri nekaterih še nekaj mesecev, pri drugih pa nekaj let ali doživljenjsko, da preprečimo ali pravočasno opazimo poslabšanje.


Pri paničnih napadih: Panični napadi, ki jim raje rečem panične reakcije, imajo najrazličnejše vzroke. Pri klientu bi najprej v začetnih seansah vzpostavila zaupno, varno in spodbudno okolje in si vzela čas za spoznavanje klienta. Skupaj bi raziskala tudi njegova pričakovanja in določili cilje. Pogosto uporabim tudi psihoedukacijo, kar pomeni, da bi klientu pojasnila, kako pride do paničnih reakcij in kaj sploh so. Večina bi ob rednem obiskovanje in doslednem sodelovanju lahko opazila prva izboljšanja po približno štirih mesecih, zelo odvisno od vzrokov in zgodovine klienta. Zato ne obupati, če v tem času še ni sprememb. Seveda se priporoča, da se s psihoterapijo nadaljuje vsaj še nekaj mesecev.
Vsem pa polagam na srce naslednje: pogosto se klienti sprašujejo, če so že predolgo časa v psihoterapiji. Meni se to zdi podobno, kot da bi nekoga vprašali, ali že predolgo časa hodi na telovadbo oz. se zdravo prehranjuje. Duševno zdravje je enakega pomena kot telesno in zanj smo odgovorni sami. Obstajajo ljudje, psihoterapevti in svetovalci, ki so podobno kot trenerji in nutricionisti šolani, da vas pri tem lahko podprejo. Izkoristite jih.«
Nataša Grof, univ. dipl. psih., prof. psihologije, transakcijski analitik




»Z  vidika jungovske psihoanalize je vsako psihično trpljenje signal, da je nekaj v našem celotnem življenju izven ravnovesja. Psihoterapija depresije poteka s pomočjo izpovedi, kjer oseba izraža svoje občutke obupa, svojo življenjsko situacijo in konflikte  z besedami ali s pomočjo umetniškega izražanja, ki mu je blizu (likovno, s pisanjem …) Vsa občutja in izkušnje, ki jih posameznik izrazi, poskušamo osvetliti iz različnih vidikov: od tega, kako se izražajo, kje v posameznikovi zgodovini so korenine za nastanek teh občutij, okrog katerih miselnih in čustvovalnih vzorcev se je razvila tesnoba in depresija, pa tudi kam ga ti občutki vodijo – kakšno sprememba od znotraj je potrebna, da se ravnovesje spet vzpostavi, a tokrat na višjem nivoju. Simptomi (obupa, potlačenosti, ničvrednosti...)se na tak način preobrazijo in  izgubijo svojo moč. Pri tem si pomagamo tudi z raziskovanjem simbolov iz sanj, fantazij, pravljic, mitologije,  odnosov, ki jih posameznik vzpostavlja z bližnjimi in s terapevtom. Tovrstna terapija je dolgotrajna, odprta terapija in prinese trajno notranjo spremembo.

Panični napadi so izjemno neprijetna doživetja, ki posameznika vklenejo v začaran krog »strahu pred strahom«. V jungovski psihoanalizi na panične napade gledamo enako kot na vse druge simptome, bodisi fizične bodisi psihične – imajo nek svoj skriti namen in cilj. Tako kot  povišana temperatura ni sama sebi namen, pač pa telo odreagira na neravnovesje v telesu zaradi npr. okužbe, tako naša psiha na nek notranji (ali zunanji) konflikt odreagira s simptomom kot je npr. panični napad. V terapiji skozi pogovor (ali umetnostni izraz) o simptomih, sanjah, klientovem življenju, izkušnjah, odnosih in njihovih simbolnih pomenih  poskušamo klienta pripeljati do globinskega razumevanja njegove lastne življenjske situacije in mu stati ob strani pri uvajanju sprememb. Simptomi tako postanejo nepotrebni; tako kot opozorilna lučka avtomobila ugasne, ko rezervoar napolnimo z gorivom. Terapija je dolgotrajna, odprta terapija.«

Nada Polajžer, specializantka jungovske analize (analitične psihologije)




»Depresija prizadane posameznika kot celoto in vpliva na njegovo čustvovanje, razmišljanje, vedenje, telo, odnose. Svoje korenine ima najpogosteje zelo globoko v otroštvu, na površju pa se pokaže ob posameznih situacijah ali ob določenih ljudeh v aktualnem življenju in prevzame cel posameznikov osebni prostor. Lahko je zelo utrujajoča, naporna in zahteva veliko volje, podpore in lastne iniciative klienta, da ponovno najde smisel in svojemu življenju reče DA. A za to je potreben tudi čas. Prostor, ki je pri depresivnih klientih prazen in nesmiseln je potrebno ponovno napolniti z upanjem in z vsebino, ki bo predstavljala klienta ter njegovo zgodbo, njegovo življenje. In ker je v depresiji ravno to tisto, kar je težko, temačno, nesmiselno, so potrebni majhni, a stabilni koraki na poti raziskovanja s čem in s kom naj bo ta prostor (klientovo življenje) zapolnjen. In to lahko traja različno dolgo, odvisno od posameznikovih izkušenj, okolja v katerem se giblje, odnosov, ki jih ima v svojem življenju. Vsak posameznik je individuum in tudi vsaka depresija je specifična v določenih točkah, ampak ravno to je tisto, kar nas naredi unikatne in s čemer moramo zapolniti naš prostor - naše doživljanje, naši pogledi nase in na svet, naši odnosi z okolico - mi kot eni in edini.

Posameznik lahko panični napad doživi samo enkrat ali pa se le-ti ponavljajo. V kolikor se panični napadi ponavljajo, se lahko razvije panična motnja. Tako panični napadi kot panična motnja so ozdravljivi in jih z ustreznimi smernicami in zdravljenjem lahko zmanjšate ali odpravite. Na psihoterapevtski obravnavi bomo poleg teoretičnega ozadja, ki je pomembno za razumevanje zakaj do paničnih napadov pride in kaj se takrat fizično dogaja v telesu, poiskali in utrdili tudi vaše vire moči, ki vam pomagajo v najtežjih trenutkih ter spoznali različne tehnike sproščanja. Po navadi s tehnikami "prve pomoči" ob paničnem napadu ter z rednim izvajanjem sprostitvenih tehnik klienti dokaj hitro pridejo do zmanjšanja intenzivnosti in pogostosti paničnih napadov. Vendar to je le prvi nivo blaženja simptomov in posledic nekega neravnotežja v življenju. Za odpravo paničnih napadov je potrebna nekoliko daljša obravnava, odvisno od posameznika, kjer raziščemo na katerem področju se je porušilo ravnotežje, torej kaj je dejanski vzrok za pojav paničnih napadov. Tako pridemo do samega izvora težav, raziščemo kaj posameznik pravzaprav pogreša oziroma potrebuje, kaj je zanj pomembno in skupaj poiščemo zanj najučinkovitejše načine za dosego le-tega.«

Mateja Švetak, specializantka psihodinamske psihoterapije




"Proces psihoanalitične psihoterapije se osredotoča na predelavo vzrokov za posamezne osebne težave in posledično izboljšanje življenja. Tekom procesa se posameznik osebnostno spreminja v smeri samozaupanja in samoaktualizacije. Psihoanalitična psihoterapija poteka enkrat ali večkrat tedensko po 50 minut in odvisno od zadanih ciljev lahko traja od nekaj mesecev do nekaj let.

Pri depresiji: V kolikor ni potrebno proces psihoterapije pričeti s stabilizacijo, se preko anamneze prepozna okoliščine, ki so vplivale na razvojne specifike. Posameznik v psihoanalitični terapiji ozavešča in predeluje vzroke, ki so pripeljali do depresije. Hkrati nevtralizira samokritične misli in razrešuje notranji konflikt, ki posameznika psihično izčrpava. Ponotranjeni kritik zgublja moč, posameznik pa oživlja jedrni del sebe.

Panični napadi so kljub svoji strašljivosti zgolj odziv telesa na tenzijo, ki je ponotranjena. Skozi psihoanalitični proces se odkriva in predeluje izvor strahu in psihične napetosti ter čemu se ta ventilira skozi telesni odziv.

Pri obsesivno kompulzivni motnji se skozi proces psihoanalize se odkriva simbolni pomen simptomov, ki kaže na notranji konflikt, ki vzdržuje pojav in ponavljanje simptomov. Hkrati posameznik vzpostavlja distanco do simptomov, ki s predelavo izgubljajo svoj pritisk. Posameznik se osebnostno spreminja, krepi se njegov Jaz, na račun prestrogih notranjih prepovedi in zapovedi, ki pritiskajo nanj. Okrepljeni Jaz je nosilec samozavesti insamozaupanja."

Ana Matijevič, psihoanalitična psihoterapevtka




"Ko pride posameznik na terapijo z depresijo ali paničnimi napadi je začetek terapevtskega dela običajno enak. Prve ure so namenjene spoznavanju in grajenju zaupnega odnosa, ki je ključen za dobro in uspešno terapevtsko delo.
V tem času se tudi že začuti ali bomo lahko soustvarjali odnos in ali je možno vzpostaviti stik ter varen prostor, kjer bova lahko delala in raziskovala dinamiko in svet nezavednega, ki je običajno vzrok simptomov, s katerimi se klient srečuje. Torej gre za to, da počasi, postopoma in v klientovem ritmu raziskujemo, kje na njegovi poti se je zgodil dogodek, ki je bil lahko sprožilec simptomov. Ker gre za proces in ker so del terapevtskega odnosa tudi odpori, je težko reči, koliko srečanj je potrebno, da se simptomi umirijo ali celo umaknejo. Zelo pomembna je tudi psihična kondicija klienta, ki pa jo je nemogoče predvideti vnaprej, saj gre za živ odnos, ki se preko dinamike spreminja."

Andrejka Kozlevčar, psihodinamska psihoterapevtka




»Posamezniki se name največkrat obrnejo ob težavah z depresijo, anksioznostjo ter paničnimi napadi. Kot tudi pri večini drugih težav, je najpomembnejše, da na začetku terapije jasno opredelimo težavo in psihoterapevtske cilje (kakšnih sprememb si klient želi). Nato podrobno raziščemo okoliščine in specifiko težave ter njeno simptomatiko, ter se v nadaljevanju posvetimo odkrivanju okoliščin, ki so pripeljale do nastanka težav in skupaj iščemo poti za njihovo postopno spreminjanje. Menim, da je pomembno, da v primeru izrazite in moteče simptomatike (npr. panični napadi), najprej poiščemo načine, kateri bi pripeljali k čim prejšnjemu zmanjševanju motečih simptomov. Tako klientu ostane več energije za to, da se posveča raziskovanju vzrokov za nastanek težave in njihovemu odpravljanju. Trajanje in potek terapije je vnaprej zelo težko napovedati, saj je napredek odvisen od mnogih dejavnikov, tako od kvalitete odnosa med terapevtom in klientov, klientovih osebnostnih značilnosti ter narave njegovih težav, kot tudi od mnogih zunanjih dejavnikov (življenjskih okoliščin klienta ter vsega, kar nanje vpliva). Izkušnje kažejo, da je najbolje, če psihoterapevtska srečanja potekajo redno, enkrat tedensko, možni pa so tudi drugačni dogovori. Večina klientov zaznava učinke terapije (spremembe v mišljenju, čustvovanju, vedenju in/ali zmanjševanje simptomatike) že po nekaj srečanjih.«

Alja Fabjan, integrativna psihoterapevtka



Morda bi vas zanimalo še:
6 najpogostejših zmot o psihoterapiji
Kako spodbuditi k psihoterapiji sebe ali bližnjega, ki jo potrebuje?
Kdaj na psihoterapijo?

Preverite seznam certificiranih psihoterapevtov in specializantov




Imate za nas kakšno vprašanje ali potrebujete pomoč pri izbiri pravega terapevta zase?

Pokličite nas
041 55 82 82*
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se