6 najpogostejših zmot o psihoterapiji

Piše: Nataša Grof, uni. dipl. psih., transakcijski analitik

Nekaj moram priznati. Ko sem začela študirati psihologijo, sem vedela, da je psihoterapija zaradi stigme včasih pri komu tudi tabu. Pa ne samo včasih ali samo pri komu, ampak da je to kar pogost pojav. Zdaj, ko se ukvarjam s psiholoških svetovanjem in psihoterapijo tudi v praksi, pa opažam, da je tega ogromno, veliko več, kot sem si predstavljala


Ko predstavljam ljudem svojo dejavnost, velikokrat slišim: "Vau, super, to ogromno ljudi rabi, to vsak rabi. Ampak ne jaz, jaz pa ne, pri meni ni tako hudo".

In zgleda, da pri ogromno ljudeh ni tako hudo. Ne vem točno, kaj mislijo s tem. Mogoče še niso poskusili delati samomora. Mogoče se z ženo pogosto kregajo o istih stvareh, ampak niso še šli do odvetnika, da bi se ločili. Mogoče zaenkrat še lahko zjutraj vstanejo in gredo v službo kljub stiskanju v prsih in pogostemu glavobolu. Mogoče se da z zvitim gležnjem tudi še nekako prišepati do trgovine. Lahko hodim, boli, ampak gre. Ni tako hudo.

Zato sem se odločila, da povzamem članek o pogostih lažeh o psihoterapiji, ki jim mogoče verjamete. V upanju, da se bo kdo odločil poiskati strokovno podporo kljub temu, da ni tako hudo. In preden bo prehudo. 

Laž št. 1: Vse psihoterapije so enake.

Verjetno so si mnoge terapije podobne na začetku, ki je namenjen spoznavanju in ustvarjanju zaupnega odnosa med klientom in terapevtom. Vendar terapije se razlikujejo glede na psihoterapevtsko šolo, ki jo je obiskoval terapevt, glede na vrsto problema, ki ga ima klient, glede na trenutno situacijo. Tudi če sta dva terapevta obiskovala isto šolo, še ne pomeni, da bo pri njima psihoterapevtski proces enak. Vsak ima svoje izkušnje in preference, ki jih prilagaja klientovemu cilju. Skozi proces se spreminja tudi klient in njegova izkušnja s psihoterapijo.

Laž št. 2: Samo pogovarjanje ne bo nič pomagalo.

Ja, ta stavek pogosto slišim. In površinsko gledano je to res. Ampak psihoterapija ni le pogovarjanje. Terapevti smo natrenirani v umetnosti pogovora in imamo  klientov cilj ves čas v svojih mislih. Poleg tega se terapevti udeležujemo rednih intervizij in supervizij, kjer skupaj iščemo poti do klientovega cilja. Če ste v terapiji in se vam zdi, da se le pogovarjate, verjetno ne opazite pazljivo oblikovanih stavkov in vprašanj, ki vas vodijo do ključnih elementov vašega problema in rešitev ter vsega vmes.
V kolikor čez čas ne opazite sprememb in rasti, je seveda tudi možno, da izbrana vrsta psihoterapije ni optimalna za vaš cilj.

Laž št. 3: Imam veliko prijateljev, s katerimi se lahko pogovorim. Psihoterapevt ne bo nič bolj pomagal.

Socialna mreža je izjemno pomembna. Kliente vedno spodbujam k druženju in ustvarjanju socialne mreže, če je nimajo. Druženje s prijatelji in družino dokazano vpliva na izboljšanje duševnega zdravja. Vendar naši bližnji niso natrenirani profesionalci. Psihoterapevti smo izurjeni v poslušanju, neobsojajočemu sprejemanju in iskanju rešitev skupaj z vami.
Verjetno kakšen od vaših bližnjih trenira kak šport, vendar še vedno je njegov trener tisti, ki je izurjen tudi v iskanju in določanju poti, ki vodi do rezultata.

Laž št. 4: Psihoterapija je le za nore ljudi.

Mislim, da je ta zmota glavni krivec za: Saj ni tako hudo. To je tista stigma, ki se oklepa psihoterapije nekje globoko v naših glavah.
Duševno zdravje je več kot le odsotnost duševne bolezni. Naša slika o psihoterapiji je izmaličena. Iskanje profesionalne podpore ne pomeni, da je nekdo »nor«. Pomeni, da je nekdo dovolj pogumen, da prosi za pomoč, ki jo potrebuje. Družbena predstava pa je, da tisti, ki hodijo na psihoterapije ne morejo jasno misliti, ne morejo obdržati službe, biti ljubeči starši ali partnerji in tako naprej. Res je, da te ljudi najdemo v psihoterapiji, vendar prav tako na tisoče drugih, ki ne pašejo v dani okvir. To črno-belo razmišljanje v stilu »funkcionalno – nefunkcionalno« lahko vpliva, da pravih simptomov ne opazimo. Čeprav oseba lahko funkcionira v svojem vsakdanu, ne pomeni, da ni možnosti rasti skozi psihoterapijo.

Laž št. 5: Psihoterapevti le povejo ljudem, kaj naj delajo.

Resnica je, da se dober terapevt bolj pogosto izogiba dajanju nasvetov, saj smo zavezani k spoštovanju in spodbujanju klientove neodvisnosti. To se lahko razlikuje glede terapevtove izkušnje in metode, vendar terapija je običajno sodelovanje. Izkušen terapevt bo klientu pomagal, kako naj sam sprejema odločitve zase, da ne bo ostal odvisen od terapevta. To mu bo pomagalo graditi na svojih prednostih in se premikati v pravo smer.

Laž št. 6: Moral bom jemati zdravila.

To je zelo odvisno od izobrazbenega profila strokovnjaka, h kateremu boste šli. Le tisti, ki so tudi zdravniki (torej psihiatri) vam lahko predpišejo zdravila. Obstaja pa še cela vrsta ostalih strokovnjakov (psihologi, klinični psihologi, psihoterapevti, svetovalci…), ki vam ne smejo oz. niti ne morejo dati recepta za zdravila.

Veliko problemov je takšnih, za katere ne potrebujete zdravil. Pri nekaterih so nujna. V kolikor imate glede tega pomisleke, se vsekakor pogovorite s strokovnjakom, ki vam je na voljo.

Prirejeno po: https://www.psychologytoday.com/us/blog/modern-mentality/201804/six-lies-you-might-believe-about-therapy
Photo by Ine Carriquiry on Unsplash


Morda bi vas zanimalo še:
Vse o depresiji
Samoocenjevalni test Zadovoljstvo s partnerskim odnosom
Kako psihoterapija vpliva na možgane, da pričakujejo in se počutijo bolje?

Preverite seznam certificiranih psihoterapevtov




Imate za nas kakšno vprašanje ali potrebujete pomoč pri izbiri pravega terapevta zase?

Pokličite nas
041 55 82 82*
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se