Kako psihoterapija vpliva na možgane, da pričakujejo in se počutijo bolje?

Posamezniki se vključijo v psihoterapijo z namenom, da bi se počutili bolje, vendar so pogosto v dvomih, kako jim lahko terapija pri tem pomaga. Pogost zadržek je: Kako mi bo pogovor pomagal?

Ljudje smo navajeni, da pri pogovoru z drugimi pridemo do praktičnih rešitev naših problemov. Tudi to je del psihoterapevtskega procesa, ki vključuje še veliko več. V psihoterapiji pride do spremembe na globljem in nezavednem nivoju. To je povezano z načinom, kako so možgani sprogramirani in do tega se ne da priti na enostaven način izven odnosa s psihoterapevtom.


Naši možgani se skozi odnose razvijajo nezavedno. Poglejmo si npr. osebo, ki je izkusila boleče odnose. Njeni možgani so natrenirani, da pričakujejo boleče izkušnje tudi z drugimi ljudmi. Zato potrebujejo novo vrsto odnosa, terapevtski odnos, ki lahko možgane nauči in strenira, da pričakujejo bolj pozitivne izkušnje, kar močno prispeva k boljšemu počutju.

 

Zakaj nam terapevt preprosto ne pove, kaj naj naredimo?

Da bi lahko razumeli, zakaj je odnos klient-terapevt tako pomemben in se ne razvije v okviru prijateljstva ali družine in ga ne nadomestijo knjige za samopomoč, je dobro vedeti, kako so se človeški možgani razvijali.

Naši možgani so sestavljeni iz treh delov, ki predstavljajo različne faze evolucijskega razvoja možganov. Prvi del so t.i. »plazilski možgani«, ki so se razvili najprej in so odgovorni za avtomatično kontrolo življenjskih telesnih funkcij, kot je dihanje. Drugi del so limbični možgani, ko so razvili naslednji in regulirajo čustva in vedenje. Tretji del je neokorteks ali možganska skorja, ki se je razvila nazadnje in je odgovorna za višje razvojne funkcije, kot so simbolno mišljenje, jezik in sklepanje.

Če vprašamo svoje prijatelje, kaj naj naredimo glede svojega problema, pri tem deluje neokorteks, torej nekaj racionalnega in zavednega. Pogosto pa problemi izvirajo iz bolečih izkušenj, ki so se zgodile v otroštvu skozi odnos s pomembnimi drugimi ljudmi. To pa je vplivalo na oblikovanje limbičnih možganov. Če hočemo spremembo na tem nivoju, potrebujemo novo vrsto odnosa, ki lahko nauči limbične možgane, da bodo začeli delovati drugače in producirati manj negativnih čustev in več pozitivnih.


Razvoj možganov v otroštvu ali kako se začnejo čustvene težave

Naša čustva so tako pomembna, da se z nekaterimi že rodimo in so univerzalna po vsem svetu. Omogočajo nam namreč preživetje v socialnem svetu. Pogosto namreč potrebujemo pomoč drugih, še posebej v bolj ranljivih obdobjih, na primer v otroštvu. Skozi čas so se naši limbični možgani naučili in razvili tako, da avtomatično sprožijo čustva, na primer jezo in žalost, ki nam pomagata pri odzivanju na socialne okoliščine. Skozi evolucijo smo razvili jezo kot odziv na situacijo, ko na primer nekdo z nami ravna grdo. Jezni smo, saj želimo vplivati na to osebo in spremeniti njeno vedenje. Če nas nekdo zavrne, smo žalostni, saj nam žalost pomaga pri žalovanju ob izgubi česarkoli smo že želeli od te osebe in se lahko premaknemo naprej v življenju.

Ko smo še otroci, smo precej odvisni od drugih, da lahko preživimo. Ali nam naša čustva pomagajo pri spopadanju s socialnim svetom, je zelo odvisno od drugih pomembnih odraslih, v večini primerov naših staršev. Odvisno je od tega, kako se starši odzivajo na nas, na naša čustva. Če se otrok na nepravičnost odzove z jezo in je zato kaznovan, lahko skozi čas nezavedno poveže izražanje jeze z bolečino. Ko se to zgodi, začne namesto direktnega izražanja jeze ob nepravični situaciji doživljati tesnobo. Možgani so se glede na odzive socialnega okolja namreč naučili, da jeza boli in ne pomaga. Limbični sistem se trudi preprečiti nadaljnjo čustveno bolečino zaradi kaznovanja, cena pa je lahko druga vrsta čustvene bolečine v obliki konstantne anksioznosti. To postane problematično, ko ljudje vstopajo v nove odnose, prijateljske ali romantične, kjer izražanje jeze ne bi privedlo do kazni ali zavrnitve, vendar oseba zaradi zgodnjih izkušenj še vedno doživlja anksioznost in možgani zavirajo izražanje jeze.


Treniranje možganov s psihoterapijo 

Psihoterapevtski odnos omogoči klientu, da nauči limbični sistem, da več ne pričakuje negativnih odzivov na določene čustvene izraze. Na ta način lahko spremenimo nivo tesnobe in nezavedno potlačevanje teh čustev, česar smo se naučili v otroštvu. V psihoterapiji namreč med drugim poustvarimo odnos, v katerem je klient moral potlačiti čustva, vendar je nekaj tokrat bistveno drugače.

Kakor je imel starš nalogo, da zadovolji otrokove potrebe, lahko to stori tudi psihoterapevt. Ljudje, ki pridejo v psihoterapijo, pridejo zaradi problemov, za katere pogoste ne obstajajo hitre rešitve. Psihoterapija predstavlja edinstveno priložnost za zdravljenje in boljše počutje zaradi načina, kako se terapevt odziva na čustva, kot so žalost, jeza ali razočaranje, ki se pojavljajo tekom procesa terapije. Namesto kaznovanja ali neodobravanja osebe, ker doživlja ta čustva, jih terapevt aktivno spodbuja, raziskuje in normalizira. To skozi ponavljanje in čas pomaga natrenirati limbične možgane, da več ne povezujejo izražanje teh čustev s kaznovanjem. Zaradi tega tudi lažje tolerirajo doživljanje in izražanje določenih čustev.


Rast v odraslosti 

Sprememba v toleranci čustev zniža tesnobo, saj se možgani več ne bojujejo, da bi odstranili prirojene čustvene impulze. Poleg zmanjšanja simptomov je lepota psihoterapije v tem, da ponovno vzpostavi posameznikovo zmožnost konstruktivnega čustvovanja – za navigacijo v socialnem svetu. Težko je uživati v odnosu, če smo programirani, da sprejemamo krivično ravnanje drugih ali ne smemo pokazati drugim, da nam je težko in rabimo pomoč.

Uspešna psihoterapija pomaga omogočiti posameznikovo čustveno prožnost in jih opolnomoči, da lahko bolje delujejo v odnosih. Raziskave kažejo, da imajo ljudje, ki so šli skozi psihoterapijo, manj aktivnosti v delu možganov, ki je odgovoren za ustvarjanje negativnih čustev. Torej navsezadnje pogovor res pomaga, če se pogovarjaš z izučenim in sočutnim psihoterapevtom.



Kot si nista enaka dva klienta, si tudi dve terapiji nista enaki. Klienti prihajajo v terapijo z zelo različnim ozadjem in zelo različnimi težavami ter cilji. Terapevt bo proces psihoterapije prilagodil klientu. Ni vedno potrebna sprememba v limbičnem delu možganov. Lahko da bo kdaj podal kakšen konkreten predlog, čeprav se načeloma zadržimo pri dajanju nasvetov. V vsakem primeru pa je pri psihoterapiji pomemben odnos, ki se lahko vzpostavi šele skozi čas. Zato je psihoterapija daljši proces, česar se moramo zavedati že ob vstopu vanjo in dati sebi, terapevtu ter sami terapiji čas, da začne delovati.


Nataša Grof, univ. dipl. psih., transakcijski analitik

Prirejeno po: https://www.goodtherapy.org/blog/how-psychotherapy-retrains-brain-to-expect-feel-better-0605175
Photo by Timothy Dykes on Unsplash


Morda bi vas zanimalo še:
Reši samoocenjevalni, anonimni test
Kako spodbuditi k psihoterapiji sebe ali bližnjega, ki jo potrebuje?
10 znakov, da je čas za obisk psihoterapevta


Preverite seznam certificiranih psihoterapevtov



Imate za nas kakšno vprašanje ali potrebujete pomoč pri izbiri pravega terapevta zase?

Pokličite nas
041 55 82 82*
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se