Individuacija ali kako v polnosti zaživeti sebe

Jung (1935) je individuacijo opisal kot »proces, da postajamo vedno bolj to, kar smo v smislu, da naša individualnost zaobjame naše najbolj notranje, neprimerljive lastnosti. Hkrati pa to pomeni, da postajamo sami svoji«.

Proces individuacije lahko opišemo z občutkom, da »nam je naša koža vedno bolj prav« in v polnosti zaživimo sebe, čemur lahko rečemo tudi samouresničevanje. Individuacija pomeni torej, da prepoznamo sebstvo v sebi na način, ki je lasten vsakemu posamezniku. Pomeni, da je naš ego v odnosu s sebstvom, ki je predstavlja transcendenco našega obstoja.

Individuacija je lahko del psihološkega razvoja, kot je to opisal Murray Stein (2006) še bolje pa bi bilo rečeno, da je psihološki razvoj del individuacije, saj individuacija zajema samo kognitivnega razvoja, socialnega prilagajanja moralnega razvoja in prisotnosti (oz. odsotnosti) psihopatoloških potez.

Stein opisuje tri najbolj izrazite stopnje individuacije. Prvi dve se nanašata na prvo polovico življenja, ko se ukvarjamo z vprašanji odvisnosti od naših skrbnikov, simbolično od skrbne (nurturing/containing) matere in simboličnega očeta, ki pomaga pri želji po samostojnosti, kar nam kasneje pomaga pri obvladovanju zahtev delovnega okolja, kompetentnosti, tekmovanju in suverenosti v medosebnih odnosih. Prvi dve fazi individuacije lahko primerjamo z razvojno psihologijo, ki v vsakem razvojnem obdobju predvideva določene mejnike razvoja, ki jih moramo osvojiti, da lahko v družbi dobro delujemo. Zadnja faza – središčenje/integracija je bližje individuaciji kot jo razumem jaz. K čemu strmimo in kaj daje smisel življenju odraslim, ki imajo službo, mogoče partnerja in otroke, ki so dosegli relativno neodvisnost in so na splošno uspešni v izpolnjevanju zahtev odraslosti? Nekateri posamezniki, ko odrastejo in se usidrajo v družbi, začutijo klic k iskanju smisla in zavzamejo radovedno stališče do življenja z namenom iskanja pomena in raziskovanja samega sebe.



In vse se začne z egom. Ego je tisti del psihe, ki prepozna potrebo po nadaljnjem razvoju, in ki lahko vidi namige, ki prihajajo iz nezavednega. Marie-Louise von Franz (2002) je poudarila, da brez zavestnega pristopa in odprtosti za simbole in namige, ki prihajajo od sebstva, individuacije ni. Ego, naša zavest, je tisti, ki »vidi« in se lahko odloča, kaj v nas samih in okolici pripada personi (obraz, ki ga kažemo sebi in drugim) in kaj prihaja onkraj našega neposrednega doživljanja, iz sebstva.

Psiha je v svoji naravi totalna in celostna, vendar ta skrita celost ne pomeni nič, če ne zmoremo živeti vsakdanjosti, v našem zavestnem delu psihe. Ego mora biti dovolj močan, da lahko sprejme svoje šibkosti in prizna, da ni edini v naši psihi, ki lahko pomembno vpliva na življenje, temveč se lahko izrazijo tudi drugi deli celosti psihe. V sodelovanju vseh delov psihe, posameznik postaja vedno bolj celosten. Vseeno pa je ego zelo pomemben del individuacije, saj nas zavedanje samega sebe dela človeške. Ego mora biti dovolj moder in močan, da uporablja različne persone, kadar je to primerno in potrebno ter hkrati ohranja stik z nezavednim, tako da osmišlja življenje in omogoča napredek.

Da pa je to mogoče, mora ego naprej postati čim bolj celosten in integriran. Ponavadi je prvi korak krepitve ega srečanje s senco. Senca in ego izvirata iz istega vira in sta si nasprotna. Robert A. Johnson (1993) pravi »vsaka svetloba ustvarja senco in druga brez druge ne obstajata«. Sprava z neželenimi lastnostmi (senca), ki so vržene iz nas in projicirane na okolico ter druge ljudi, ni enostavna naloga. Od nas zahteva, da priznamo in sprejmemo senčne dele svoje osebnosti, da si upamo biti to, kar bi raje zamolčali. Kadar govorimo o senci, običajno govorimo o neprijetnih delih osebnosti, lahko pa smo v senco zaradi vzgoje in zanemarjanja potisnili tudi prijetne in ustvarjalne dele sebe. V temnih delih tako lahko odkrijemo talente, ki jih še ne poznamo. Lažje si predstavljamo, da je težko sprejeti »slabe« dele sebe (npr. zavist, lenobo, kritičnost itd.), vendar je lahko enako težko sprejeti »dobre« dele sebe, ki smo jih toliko časa pustili neodkrite.



Če smo tako dolgo čutili, da nismo dovolj dobri ali nismo vedeli, da imamo talente, kako naj se zavemo (in sprejmemo odgovornost), da smo sposobni več kot zahtevamo sami od sebe? V obeh primerih je težko vgraditi v ego nekaj, za kar smo dolgo časa čutili, da nam ne pripada in ni del nas. Senco lahko odkrijemo, če smo pozorni na to, kaj nas moti pri drugih, česa nikakor ne prenesemo, kaj preziramo pri drugih in okolici ter katere pripombe sprožijo takojšen odziv, da se branimo ali enostavno zanikamo nekatere lastnosti in dejanja. Senca se pogosto pojavi v sanjah, ko želi razširiti našo zavest. Priznanje sence nam omogoči, da sami sebe bolj sprejemamo in se manj upiramo namigom nezavednega, kar je cilj individuacije.

V procesu individuacije se slej ko prej srečamo z deloma psihe, ki ju v analitični psihologiji imenujemo anima in animus. Tako kot vse v klasični Jungovski psihologiji sta tudi anima in animus konstelirana kot nasprotji. Anima in animus sta arhetipa, ki delujeta kot posrednika med zavednim in nezavednim (Kast, 2006). S srečanjem z animo (nezavedni del ženskosti) in animusom (nezavedni del moškosti) se posameznik sreča z obema poloma v sebi. Značilnosti anime in animusa so stereotipne ženske in moške lastnosti. Vsak se mora v sebi srečati z obema poloma in ju zaobjeti, da lahko postane bolj cel. Vsi imamo tako stereotipne ženske kot tudi moške lastnosti.

Anima in animus imata arhetipsko osnovo, kar pomeni, da nista specifična samo za en spol – oba se izrazita pri vsaki osebi in se pogosto pojavljata v tandemu (Kast, 2006). Simbolično se anima pojavi v zavestnem življenju v obliki razpoloženj, ki nas zajamejo, ne da bi vedeli, zakaj, animus pa lahko v obliki močnih, trdno zasidranih mnenj in stališč, ki niso premišljena in reflektirana. Anima in animus nam pomagata osvetliti, kako stopamo v odnose, kako izražamo svoja čustva, pustimo, da smo ranljivi, hkrati pa nam pomagata, da izrazimo svoja mnenja, se postavimo zase in se upamo začeti nove podvige in ustvarjati. Proces individuacije nam pomaga najti ravnotežje med obema poloma – »biti« in »delati«.

Pri srečevanju z različnimi deli psihe (npr. senco, animo/animusom) je pomembno, da ohranjamo vez med egom in sebstvom. Močan ego nam omogoča, da prenesemo impulze nezavednega in nam da moč, da se z njimi soočimo, sebstvo pa nas vodi, kdaj in kam naj pogledamo preko simbolov, fantazij, sanj, sinhronicitete itd.

Individuacija predstavlja združitev nasprotij, zavednega in nezavednega, preseganje nasprotij ter tudi stvaritev nečesa novega, novega načina pristopa preko transcendentalne funkcije. Pomeni, da smo sposobni videti simbolni pomen naših sanj, fantazij itd., ki smo ga sposobni uporabiti v naših življenjih. Ni dovolj, da razumemo in čutimo različne dele sebe, proces individuacije prinese tudi spremembe. Sprva spremembe navznoter (npr. spremembe stališč, novo lahkotnost bivanja, ozdravljenje travm, poškodb in ran iz otroštva) in kasneje tudi navzven (npr. drugačne načini vstopanja v odnose s partnerjem, otroki in drugimi, pridobitev/menjava službe, prevzemanje ali spuščanje odgovornosti).

Oseba, ki postaja vedno bolj individuirana, lažje stopa v stik s sebstvom in dopušča, da jo le-ta vodi. Proces individuacije se nikoli ne zaključi, ker naš najbolj človeški del – ego ne zmore naenkrat zaobjeti celotne psihe, tako da nam je usojeno nenehno iskati ravnotežje med različnimi deli psihe v neskončnem plesu svetlobe in teme. Lahko pa postanemo vedno bolj uglašeni na šepet (in včasih kričanje) nezavednega.

Vsi smo, kot je opisal Sheldon B. Kopp (1976), romarji, ki iščemo svojo pot v življenju, želeč najti smisel in olajšanje svojega trpljenja. Individuacija je način, kako pristopamo k življenju, priložnost, da povemo svojo zgodbo, kdo zares smo. Naj to ponazorim s primerom klienta Sheldona B. Koopa (1976), ki je izkušnjo terapije opisal: »Na terapijo sem prišel v upanju, da bom dobil maslo za svoj kruh, namesto tega pa sem dobil kislo mleko, orodje in navodila za uporabo.« Individuacija je proces vzpostavljanja odnosa do sebe, iskanje navodil, kako biti, ki se odraža v bolj celostni osebnosti, zmožni vzdrževati odrasle in izpopolnjujoče odnose, in ki najde svoj način, kako lahko prispeva k širši blaginji naše družbe.

Literatura:
Johnson, R.A. (1993). Owning your own shadow. New York: HarperCollins.
Jung, C. G. (1935). The relations between the Ego and the Unconscious. In two Essays on Analytical Psychology. CW 7
Kast, V. (2006). Anima/animus. In  R. K.Papadopuoulus (ed.) . The Handbook of Jungian Psychology. London: Routledge.
Kopp, S.B. (1976). If You Meet the Buddha on the Road, Kill Him! The Pilgrimage of Psychotherapy Patients. Bantam Books; Reissue edition
Stein, M. (2006). Individuation. In  R. K.Papadopuoulus (ed.) . The Handbook of Jungian Psychology. London: Routledge.
Von Franz, L.M., (2002). Proces individuacije. In C. G. Jung Človek in njegovi simboli. Ljubljana: Mladinska knjiga Založba.


Pripravila Mateja Košnik, univ. dipl. psih., specializantka analitične psihologije




Morda bi vas zanimalo tudi:
Kdaj na svetovanje in kdaj na psihoterapijo?
Odvisnost od interneta
Psihoterapija




Prenesi eRevijo

Za dobro duševno zdravje; št. 15, poletje 2024

Prenesi
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se