piše: Martin Lisec, logoterapevt
Anton Trstenjak je leta 1968 pri Mohorjevi družbi v Celju objavil knjigo s pomenljivim naslovom Hoja za človekom, v kateri razmišlja o človeku kot zavestnem, samozavestnem in vestnem osebnem bitju. Proti koncu knjige je zapisal tudi tole misel:
„Hodimo za človekom, ne pred njim. S svojim spoznanjem človeka smo zadaj za njegovo resnično podobo in veličino.“
Če bi nadaljevali Trstenjakovo misel, bi se lahko vprašali: Če hodijo antropologi, zgodovinarji, filozofi, psihologi in drugi za človekom, za kom hodi potem človek? Če smo s svojim spoznavanjem in spoznanji o človeku vedno zadaj, za njegovo podobo, kaj ima človek pred sabo, da ga vleče naprej? V duhu eksistencialne filozofije, predvsem logoterapije, lahko zatrdimo, da je človek bitje, ki hodi za smislom. V vsakem trenutku išče in se v moči svobode, ki mu je dana, odloča in izbira tisto, kar prepozna kot „smisel trenutka“.
Moč Franklovega življenjskega pričevanja
Viktor Frankl, utemeljitelj logoterapije, je ne le velik teoretični raziskovalec smisla človekove eksistence, ampak tudi pričevalec, ki je s svojo osebno življenjsko izkušnjo dokazal, da je mogoče osmisliti tudi težke, nelogične in nerazumljive okoliščine življenja. Že kot študent – rojen je bil 26. marca 1905 na Dunaju – je opozoril nase intelektualno smetano medvojnega Dunaja. Sigmund Freud, utemeljitelj psihoanalize (prva dunajska šola psihoterapije), ga je leta 1924 povabil, da je napisal članek za njegovo revijo Zeitschrift für Psychoanalyse. Po razhodu s Freudom se je Frankl pridružil drugemu velikemu duhu tistega časa, Alfredu Adlerju, ustanovitelju individualne psihoterapije (druga dunajska šola psihoterapije). Frankl je kot zdravnik psihiater naredil bliskovito kariero, kot bi temu danes rekli: pri štiriintridesetih je postal direktor oddelka za nevrologijo na kliniki Rothschildspital na Dunaju. Tudi osebno življenje je imel urejeno, leta 1941, ko je že divjala druga svetovna vojna, se je poročil s Tilly Grosser.Če pogledamo njegovo življenje iz tega zornega kota, torej z vidika kakovosti sprejemanja odločitev in uresničevanja zastavljenih ciljev, vidimo, da je vse, kar je bilo odvisno od njega in kar je bilo v njegovi moči, opravil z odliko. Izkoristil in pomnožil je talente, ki so mu bili podarjeni, in predano živel svoje osebno življenje.
Izkušnja taborišča
Potem se je zgodilo nekaj, na kar ni imel nobenega vpliva in ni bilo v ničemer odvisno od njega, a je bistveno zaznamovalo njegovo življenje: začela se je druga svetovna vojna in on je bil Jud. V septembru leta 1942 je bil kot mnogo drugih deportiran v koncentracijsko taborišče, in v različnih taboriščih je preživel skoraj štiri leta. Izkušnjo taborišča je opisal v knjigi Kljub vsemu rečem življenju DA. Svobodo je dočakal 27. aprila 1945. Prav v koncentracijskih taboriščih, v krajih groze in skrajnega razčlovečenja, se mu je preko njegovega doživljanja in lastne izkušnje trpljenja potrdilo njegovo že pred vojno domišljeno prepričanje, namreč: da je človek sposoben preživeti še tako – objektivno gledano – nesmiselne življenjske situacije, če v njih odkrije neki svoj smisel. Ali, kot pravi Franklova učenka Elisabeth Lukas: „Tudi tvoje trpljenje ima lahko smisel!“ Le odkriti ga je potrebno.Volja do smisla kot osnovna motivacijska sila
Po Franklovem prepričanju je temeljna človekova motivacijska sila njegova volja do smisla, ki je izvorno človeška značilnost, prirojena vsakemu človeku. Volja do smisla se izraža kot želja, da bi imel človek svoje življenje za smiselno. Če človek ne najde smisla, se znajde – kot to poimenuje Frankl – v bivanjski praznini (eksistencialni vakuum), v situaciji, v kateri je vse brez smisla; v situaciji torej, v kateri posameznik – kljub vsem zunanjim dobrinam, ki jih (mogoče) ima na razpolago, objektivnim možnostim in osebnim sposobnostim in talentom – ne najde moči za naslednji korak, ker ne vidi smisla. Če bivanjska praznota (odsotnost smisla) traja dlje časa, lahko vodi v različne oblike odklonilnega, uničujočega in samouničujočega vedenja.Logoterapija
Na podlagi teh svojih spoznanj in lastne življenjske izkušnje je Frankl ustanovil tretjo dunajsko šolo psihoterapije, logoterapijo. Logoterapija – sam izraz logoterapija pomeni zdravljenje z odkrivanjem smisla življenja – temelji na treh osnovnih načelih: človek je svobodno bitje, sposobno, da izbira in se odgovorno odloča; osnovno človekovo prizadevanje je volja do smisla; človek išče smisel življenja ves čas in njegovega izpolnjevanja se lahko svobodno loti v vsakem trenutku.
Odkrivanje smisla sredi vsakdanjosti
Iz kratkega orisa Franklovega življenja lahko razberemo, da se ljudje srečujemo z različnimi križpotji življenja zaradi dveh vzrokov. Stiske lahko doživljamo zato, ker smo v preteklosti sprejeli odločitve, (navadno v dobri veri, da so pravilne), ki so se pozneje izkazale kot napačne. V tem primeru je kriza, v kateri se znajde posameznik, posledica pretekle napačne odločitve. Za svoje (napačne) odločitve, ki imajo vedno neke posledice, nosimo ljudje osebno odgovornost. Toda pogosto se zgodi, da nas prizadenejo dogodki, na katere nimamo nobenega vpliva: doletijo nas nesreče, bolezni, izgube. Čeprav za te dogodke nismo osebno odgovorni, nas lahko kljub temu močno prizadenejo, ker navadno postavijo na glavo ritem življenja, kot smo ga vajeni. V obdobjih trpljenja, stisk in bolečine se v človeku vedno odpre temeljno vprašanje smisla. Vprašanja se porajajo spontano: Zakaj jaz? Zakaj se je to zgodilo meni? Kako naj živim s to izgubo, bolečino, porazom? Kje naj najdem moč, da se spopadem s tem težkim položajem? Se je sploh še smiselno za karkoli truditi? Kakšen smisel ima moje življenje po tej boleči izkušnji oz. razočaranju?Vprašanje smisla
Z vprašanji smisla so prepletena vsa področja našega življenja, od osebnega do poklicnega življenja. Pred nas so v vsakem trenutku postavljene različne možnosti, a vedno izberemo le tisto, ki se nam v danem trenutku življenja zdi smiselna. Smisel torej ni nekaj, kar najdemo ali odkrijemo enkrat za vselej, ali nekaj, kar nam je vnaprej dano: v moči svoje svobode in možnosti odločanja smo ljudje večni iskalci, večni romarji za svojim smislom.Zato je tudi logoterapija uporabna na različnih področjih našega življenja.
Pota odkrivanja smisla
Frankl pravi, da je mogoče smisel odkrivati na več različnih načinov. Prva pot je odkrivanje smisla preko ustvarjalnega dela in ustvarjalnega delovanja v najširšem pomenu besede. Ko vložimo v določeno stvar neki napor, ko nam nekaj uspe, nas to napolni z zadovoljstvom in nas hkrati motivira za nadaljnje delovanje. Delo prinaša smiselne sadove za nas in za naše bližnje.Smisel odkrivamo s pozitivnimi doživetji in srečanji z ljudmi.
Neka gospa iz zapora mi je pripovedovala, kako jo je v nekem trenutku preplavila sreča, ko je skozi rešetke celice opazovala sončni zahod. Spomnila se je sončnih zahodov, ki jih je pred davnimi leti doživljala z otroki in možem na morju. V tistem trenutku je začutila ne le veselje do življenja, ampak tudi to, da je življenje lepo kljub okolju, v katerem se je znašla.
Smisel odkrivamo v drži darovanja, ko zaživimo za kaj ali za koga. Pogosto ljudje ne zmoremo uresničiti svojih mladostnih sanj in želja, toda to še ne pomeni, da smo zaradi tega obsojeni na nesrečno življenje. Žena, ki ne more imeti otrok, lahko nenehno objokuje svojo nesrečo, išče krivce in razloge zanjo. A ima tudi drugo možnost: svojemu življenju lahko da globlji smisel, če sprejme odločitev, za koga bo živela, čemu bo posvetila svoje moči.
In nenazadnje, ena od pomembnih poti odkrivanja smisla življenja je vzpostavitev odnosa do trpljenja, posebej do tistega, ki je neizogibno. Danosti, s katerimi je zaznamovano naše življenje, ne moremo izbirati, lahko pa zavzamemo do njih drugačno stališče. „Človekovega ravnanja ne narekujejo razmere, na katere naleti, temveč odločitve, ki jih sam sprejme,“ zapiše Frank.
Uresničujmo svoj smisel
Pomembno sporočilo Franklove logoterapije je, da za nikogar izmed nas pot ni nikoli zaprta. Dokler smo živi, lahko uresničujemo svoj smisel. Ne glede na to, kaj se nam je zgodilo, kakšne negativne izkušnje so zaznamovale naše otroštvo in našo preteklost, kakšne napake smo naredili, kakšno trpljenje smo povzročili, vedno velja: Kljub vsemu lahko rečemo življenju da! Mnogo ljudi pripoveduje, da so imeli težko izkušnjo otroštva, mladosti, da je bilo v družini nasilje, alkohol, da so bili starši ločeni, da so zrasli v neurejenih razmerah. Svoj neuspeh in svojo življenjsko nemoč opravičujejo, češ: „Glede na vse, kar se mi je dogajalo, ne morem biti drugačen, boljši, bolj zadovoljen s seboj in svojim življenjem.“ Odgovor logoterapije je preprost: „Drži, vse to se ti je dogajalo. Tega ni moč zanikati niti spremeniti. Toda ti si svobodno bitje, v tem trenutku se lahko odločiš, kaj boš storil. Lahko se vse življenje smiliš samemu sebi in kriviš druge za svoj neuspeh ali za svoje slabo počutje, lahko pa se odločiš, da boš kljub temu poiskal v sebi svojo pot in izpolnil svojo življenjsko nalogo, ki je ne more opraviti nihče drug razen tebe.“Za konec bi lahko rekli dvoje. Prvič, Franklova vizija iskanja smisla je praktična in pragmatična. Človek mora biti aktiven v odnosu do svojega življenja, če želi v slehernem trenutku sedanjosti hoditi za svojim smislom. Biti mora v stiku s seboj, zlasti s svojo vestjo in z duhovno razsežnostjo svoje biti, v kateri temelji njegova sposobnost svobodnega odločanja in odkrivanja življenjskega smisla. Drugič, Franklova trditev, da „življenje dobesedno do zadnjega trenutka, vse do našega zadnjega diha, ne neha imeti smisla“, nas napolnjuje z življenjskim optimizmom in veseljem do življenja. Dokler smo živi, imamo priložnost spreminjati svoje življenje na boljše. Tudi če v življenju ni vse tako, kot smo si predstavljali ali kot bi si želeli. Drži namreč tudi ta Franklova beseda: „Kolikokrat nam šele ruševine omogočijo prost pogled na nebesa.“
Daljši članek je bil prvotno objavljen v: Mohorjev koledar 2017, Celje: Mohorjeva družba
Oglejte si
naše terapevte
Morda bi vas zanimalo tudi:
Logoterapija
6 najpogostejših zmot o psihoterapiji
Veselje do življenja