Logoterapija

Kakšna smer terapije je logoterapija? Kaj je zanjo značilno? Kako se loteva različnih psiholoških stisk in motenj? Kako trenutno situacijo in naša doživljanja in občutenja ob epidemiji pojasnjuje logoterapija? 

K pogovoru smo povabili Davida Srakarja, specializantka logoterapije, ki nam je orisal njene značilnosti in specifičnosti.




Kaj je logoterapija in kaj so njene glavne značilnosti?

Logoterapija in eksistencialna analiza (v slovenskem prostoru se uporablja tudi izraz "bivanjska analiza") spadata med eksistencialne in humanistične psihoterapevtske pristope k človekovemu trpljenju. Veljata kot tretja dunajska šola psihoterapije (po Freudovi psihoanalizi in Adlerjevi individualni psihologiji), ki jo je v 30-ih letih prejšnjega stoletja utemeljil psihiater in filozof dr. Viktor E. Frankl, nadalje pa so jo razvijali mnogi izmed njegovih sodelavcev in učencev (Elisabeth S. Lukas, Joseph B. Fabry, James C. Crumbaugh idr.).    

Logoterapija dobesedno pomeni zdravljenje duševnosti z odkrivanjem smisla (gr. logos – smisel, therapeuein – zdraviti). Glavna značilnost tega psihoterapevtskega pristopa je usmerjenost k smislu, ki postavlja v ospredje človekovo svobodno voljo, odgovornost in voljo do smisla. Tekom k smislu usmerjene psihoterapevtske obravnave se klient skozi odnos s psihoterapevtom uči prepoznavati in krepiti svojo sposobnost svobodnega in odgovornega odločanja, občutljivosti za odkrivanje smiselnosti slehernega trenutka v življenju, razvija kljubovalno držo človekovega duha za soočanje s trpečimi vsebinami življenja in goji pogum za njihovo preoblikovanje v izpolnjen trenutek bivanja.

Logoterapija in bivanjska analiza temeljita na jasno opredeljeni podobi človeka kot edinstveno in neponovljivo bitje treh razsežnosti, ki se med seboj dopolnjujoče povezujejo v eno celoto, in sicer 1) telesna ali biofizična, 2) duševna ali psihična in 3) duhovna ali noetična. Kot glavno motivacijsko silo človekovega bivanja opredeljuje voljo do smisla, ki usmerja človeka k odkrivanju smisla v sleherni konkretni situaciji njegovega bivanja. Z jasno opredeljeno teorijo smisla in vrednot osvetljuje dinamičen zemljevid možnosti izpolnitve smisla skozi tri strukture stvarnosti, ki so ustvarjalne vrednote, doživljajske vrednote ter vrednote stališča.

Kaj je vas osebno najbolj pritegnilo pri tej modaliteti, da ste jo izbrali za študij?

Za študij logoterapije sem se odločil v zgodnjih dvajsetih letih svojega življenja, ki ga je zaznamovalo vneto in iščoče prevpraševanje o smislu življenja, o smiselnosti svojega bivanja, o lastni vlogi v življenju, o etičnosti izbranega načina življenja, o doživljanju načinov lastne udeleženosti v odnosih itd. V nemirnosti prehajanja iz mladostništva v zgodnjo odraslost sem v globini svojega bitja iskal dokončno podobo smisla življenja, ki bi mi nudila zadosten občutek varnosti, živosti in miru. Kasneje sem tekom študija logoterapije imel priliko spoznati, da smisel ne vstopa v človekovo doživljanje kot nekaj zunaj danega, dokončnega, nespremenljivega, ki bi samo po sebi nudilo nenehen občutek gotovosti, varnosti in miru, temveč ravno nasprotno, se smisel približuje človeku kot nekaj nenehno spreminjajočega, dialoško povezanega s sleherno človekovo odločitvijo, izbiro in vedenjem.

Ta in še mnogo drugih spoznanj so močno preoblikovala mojo držo udeležnosti v lastnem življenju, iz pasivnega čakanja po smislu v aktivno soudeleženost in soustvarjalno odkrivanje smislenosti v slehernem dihu, odnosu, okoliščinah itd. Če povzamem, sta me pri izbiri študija logoterapije in bivanjske analize osebno nabolj nagovorila osredinjanje tega psihoterapevtskega pristopa v človekovi potrebi in volji po smislu ter Franklovo prvoosebno, izkustveno preverjanje temeljnih predpostavk logoterapije v kontekstu njegovega preživetja več koncentracijskih taborišč v času 2. Svetovne vojne.

Kako delate z vašimi klienti, kako potekajo srečanja?

Pri svojem delu se opiram predvsem na sledeče specifično logoterapevtske metode, in sicer na
  • namerno nepozornost (derefleksijo),
  • nasprotno namero (paradoksno intencijo),
  • odmik od sebe,
  • pogovor o odpiranju smisla,
  • spremembo stališča,
  • sugestivno urjenje volje in
  • sokratski pogovor, ki jih dopolnjujem še z drugimi eksistencialno-fenomenološki psihoterapevtskimi viri ter s tehnikami indijskih avtohtonih psihologij, predvsem zgodnjega budizma in advaite vedānte.

Psihoterapevtska obravnava poteka po dokaj ustaljenem strokovnem postopku. Po telefonu ali preko e-pošte se s klientom dogovoriva za termin uvodnega srečanja. Na uvodnem srečanju klient predstavi težave, stiske oziroma razloge, zaradi katerih se je odločil poiskati strokovno pomoč, nato pa mu orišem način dela ter podam osnovne informacije o poteku psihoterapevtske obravnave. Dogovoriva se za cilje, ki jih želi klient doseči skozi psihoterapevtsko obravnavo, določiva pogostost srečevanja (običajno 1x/teden, po potrebi tudi 2x/teden) ter skleneva pisni terapevtski dogovor.

Po uvodnem srečanju pričneva s terapevtskim delom. Trajanje psihoterapevtske obravnave je odvisno od zastavljenih terapevtskih ciljev in procesa vzpostavitve odnosa med klientom in menoj (običajno traja pol leta ali več).

Kateri klienti, s kakšnimi težavami se najbolj najdejo pri tem pristopu?

Vprašanja o smislu, poklicanosti, minljivosti, povezanosti, ločenosti, samoti, bližini, prijetnem, neprijetnem, trpečem, usodnem, žalujočem ipd. spremljajo posameznika skozi vsa življenjska obdobja v različnih odtenkih, oblikah in jakosti.

Tako sta tudi logoterapija in bivanjska analiza primerni za delo z različnimi starostnimi skupinami (mladostniki, odrasli, starostniki) in širokim spektrom nevrotskih ter osebnostnih duševnih motenj. Učinkovito ju je mogoče uporabljati v individualni, partnerski, družinski in skupinski psihoterapevtski obravnavi.

Na mojpsihoterapevt.si najdemo največ zanimanja za vsebine o anksioznostnih motnjah? Je logoterapija tukaj primeren pristop?

Logoterapija je lahko ustrezen pristop v primeru povišane tesnobnosti, boječega pričakovanja, pretiranega strahu in ostalih simptomov povezanih z motnjami anksioznosti. Pri delu s simptomi tesnobnih motenj se logoterapija opira predvsem na psihoterapevtsko metodo naprotne namere (paradoksne intencije), pri čemer pa ne zanemarja dejstva, da je za uspešnost razreševanja motnje poleg tehnike potreben predvsem varen, zaupljiv in stabilno vzpostavljen terapevtski odnos med klientom in logoterapevtom.

Pri katerih drugih težavah je logoterapija uspešna oz. primerna?

Poleg že omenjene možne indikacije pri anksioznih motnjah lahko logoterapija trpečemu človeku pomaga tudi pri drugih oblikah duševnega trpljenja, kot so:
  • razdražljivost (nejevolja, jeza, bes),
  • globoka žalost (depresivnost),
  • obup, pomanjkanje volje,
  • občutek nesmiselnosti in bivanjske praznine,
  • čustvena ravnodušnost,
  • nespečnost,
  • motnje hranjenja,
  • težave v medosebnih odnosih (družinskih, partnerskih idr.),
  • spolne motnje,
  • posledice izpostavljenosti raznovrstnim življenjsko ogrožajočim okoliščinam (prometna nesreča, nasilje, zloraba, izguba bližnjega (razhod, ločitev, smrt),
  • izguba materialnih dobrin itd.),
  • težave z odvisnostmi in zasvojenostjo (alkohol, prepovedane droge, zdravila, igre na srečo, uporaba svetovnega spleta (internet), pornografija itd.) in mnoge druge.

V luči trenutne situacije in potrebe po samo-izolaciji, kako jo pojasnjuje oz. ozavešča logoterapija?

Okoliščine, ki so nastale zaradi COVID-19 prinašajo v naša življenja mnogo sprememb kot so samo-izolacija, ekonomska negotovost, zmanjšani prihodek gospodinjstva, šolanje od doma, poudarjeno sobivanje z ožjimi družinskimi člani, poudarjeno bivanje v samoti in še mnogo drugih. Kot smo lahko bili priča v preteklih tednih, se je slovenska in tudi širša svetovna populacija odzvala na omenjene spremembe iz različnih civilnih, strokovnih in kulturnih področij zelo solidarnostno. Kljub temu, da se kot družba odzivamo na te spremembe skupaj, pa smo v našem vsakdanjem življenju kot posamezniki v konkretni bivanjski situaciji pogosto prepuščeni povsem samemu sebi in lastni zmožnosti svobodnega odločanja v okviru danih družbenih omejitev ter odgovornega ravnanja s seboj kot tudi z drugimi. Ta situacija pa lahko prinaša v naša življenja mnogo stisk in tudi priložnosti.

Kot že omenjeno, logoterapija opisuje glavno motivacijsko silo človekovega bivanja kot voljo do smisla, ki usmerja človeka k odkrivanju smisla v sleherni konkretni situaciji njegovega bivanja. Človek je v sleherni bivanjski situaciji pozvan s strani življenja, da se svobodno odloča in s svojo izbiro odgovarja na vprašanja, ki mu jih življenje zastavlja v obliki novih, pogosto težkih in zahtevnih okoliščinah ter si skozi aktivno udeleženostjo v odgovarjanju na ta vprašanja odpira možnosti za odkrivanje smisla svojega bivanja v odnosu do bližnjih in širšega okolja.

Pri tem si lahko pomaga z dinamičnim zemljevidom možnosti izpolnitve smisla skozi tri strukture stvarnosti, ki so:
  • ustvarjalne vrednote (Kaj dobrega in lepega lahko ustvarim ter ponudim zunanjemu svetu?),
  • doživljajske vrednote (Kaj lepega in dobrega lahko doživim in izkusim v zunanjem svetu? Kateremu odnosu s sočlovekom se lahko dobrohotno posvetim (partnerski odnosi, odnos starš-otrok, medgeneracijski odnosi) in kako ter v kakšni obliki?) in
  • prilagoditvene vrednote oz. vrednote stališča (Katera stališča lahko ob trpljenju, ki se ga ne da spremeniti z zunanjimi intervencami notranje predrugačim in kljub trpečemu živim smiselno ter izpolnjeno bivanje (npr. v primeru neozdravljivih obolenj, smrti bližnjega, ipd.)?).

V času samo-izolacije, si lahko posameznik sam pomaga s sledečim nizom vprašanj, ki ga iz dneva v dan lahko podpirajoče usmerjajo k prepoznavanju njemu danih možnosti za uresničevanje odgovornega in duhovno smiselnega bivanja:
  1. Kaj konkretno je moja trenutna stiska ob samo-izolaciji? (Posameznik naj si kar se da natačno in konkretno opiše stisko, s katero se srečuje.)
  2. Kje v danih omejitvah samo-izolacije prepoznavam svoj svoboden prostor znotraj katerega lahko še vedno izbiram in delujem odgovorno? (Posameznik naj določi tiste dejavnike, ki jih v danih okoliščinah ne more spremeniti. Nato naj določi tiste dejavnike, ki so spremenljivi in na njih lahko vpliva ter ima možnost, da jih predrugači.)
  3. Katere konkretne možnosti imam na izbiro znotraj svobodnega prostora v času samo-izolacije? (Posameznik naj s pomočjo vizualizacije ustvarjalno našteje čimveč možnosti, ki jih prepoznava, da jih lahko v času samo-izolacije izpolni.)
  4. Katere izmed naštetih možnosti so najbolj smiselne? (Posameznik, naj s pomočjo lastne vesti razporedi zapisane možnosti po časovni nujnosti in vsebinski pomembnosti. Pri tem naj upošteva tudi predvsem širše pozitiven družbeni učinek, ki ga bo izbrana možnost doprinesla njemu in drugim okoli njega.)
  5. Katero možnost lahko izpolnim v dani konkretni situaciji le jaz in je meni najbolj smiselna? Prav to možnost želim uresničiti! (Posameznik naj izbere tisto možnost, ki jo doživlja in prepoznava kot najbolj smiselno izmed vseh trenutnih možnosti in prične z udejanjanjem in izpolnitvijo.)

V primeru nastanka težje neobvladljivih duševnih stisk ali poslabšanju že obstoječe bivanjske situacije pa naj posameznik prav tako ohrani odgovornost do svojega duševnega zdravja in kljub občutkom nemoči ter ranljivosti ob samo-izolaciji stopi v stik s podporno mrežo za pomoč ljudem v stiski ter si tako zagotovi brezplačno strokovno pomoč v obliki razbremenilnega telefonskega pogovora, videoklica s psihoterapevtom ali nujne psihiatrične pomoči.

David Srakar, specializant logoterapije

Fotografija: Emma Gossett, Unsplash

Oglejte si
naše terapevte


Morda bi vas zanimalo še:
Psihoterapija
Anksioznost
Zakaj tako težko ostanemo doma?

Prenesi eRevijo

Za dobro duševno zdravje, št.2

Prenesi
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se