​Kaj vas je spodbudilo, da ste se odločili za študij psihoterapije?
Po študiju psihologije sem vseskozi delala z ljudmi in se srečevala z najrazličnejšimi posamezniki. Vedno sta me gnala želja po razumevanju sočloveka (in sebe) in radovednost naše človeške izkušnje, tako da sem redno brala, raziskovala, se udeleževala različnih predavanj in izobraževanj na temo psihologije, filozofije, sociologije, fizike itd. Študij psihoterapije je sledil tej želji po razumevanju in raziskovanju in me še vedno spremlja pri mojem delu. Kljub temu, da smo si lahko na prvi pogled še tako različni, nas veže skupna človečnost in želja, da bi bili ljubljeni, in da bi ljubili. Menim, da ljubezen do sebe in drugih pomeni sprejemanje sebe in drugih, takšnih, kot smo – za to pa se moramo najprej spoznati in razumeti.

​Kaj je še posebej značilno za delo po vašem izbranem psihoterapevtskem pristopu?
V večni tudi moj pristop sledi osnovnim spoznanjem v psihoterapiji in psihologiji na splošno, tako da verjetno nekih večjih razlik ni. Vsekakor je, tako kot drugje, najpomembnejši odnos, ki ga klient in psihoterapevt uspeta vzpostaviti. Pozornost pa pri analitičnem pristopu namenjamo tudi sanjam, fantazijam, umetniškim izdelkom itd., ki nas vodijo do lastnega nezavednega in tudi v svet arhetipov.

Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapevta?
Včasih je težko sprejeti odločitev, da bomo ranljivi in pomisleki ob tem so lahko popolnoma naravni odziv. Vendar to, da se nam nekaj zdi težko, lahko da nas je tudi malo strah, še ne pomeni, da tega ne smemo ali ne zmoremo storiti.

Mateja Košnik, hvala za vaše odgovore.

Prenesi eRevijo

Za dobro duševno zdravje; št. 14, Pomlad 2024

Prenesi
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se