Moja pot v psihoterapijo se je začela predvsem zaradi želje po razreševanju lastnih eksistencalnih vprašanj in težav. Tudi sicer sem bila v otroštvu vedno tista, ki je rada poslušala in se empatično odzivala na probleme ljudi okoli sebe. S časom sem ugotovila, da bi to lažje in boljše počela v obliki poklica psihoterapevta.
Raziskovanje človeških globin mi je blizu, saj je to nekaj kar vseskozi počnem. Zelo rada se poglabljam v ljudi in njihove zgodbe, zanima me zakaj se odločajo kot se in kaj bi lahko pri tem storili drugače. Tudi sicer mi je blizu nezavedno, raziskovanje sanj, iskanje simbolov in pomena v vsakodnevnem življenju. Že od nekdaj me zanima tudi kozmologija, tako da ko sem uspela to združiti v svojem terapevtskem poklicu se mi je zdelo, da je to nekaj s čimer lahko služim in pomagam tudi drugim.
Kaj je še posebej značilno za delo po vašem izbranem psihoterapevtskem pristopu?
Jungovska analitična psihologija se veliko ukvarja s sanjami, nezavednim, simboli in domišljijo in morda se ravno v iskanju simboličnega in nezavednega razlikuje od drugih terapevtskih pristopov. To obliko psihoterapije je razvil švicarski psihiater in psihoterapevt Carl Gustav Jung.
Cilj psihoterapije je pomagati klientu do boljšega razumevanja samega sebe, odpravljanje blokad in težav v življenju pa je ponavadi povezano s predelovanjem kompleksov v našem osebnem nezavednem in zgodnjih razvojnih travm. Posledica terapije boljši pretok življenjske energije v telesu in večja povezanost s samim seboj. Proces je povezan z Jungovo idejo individuacije in s tem, da postanemo “to, kar v resnici smo”. Individuacija se dogaja celo življenje in se ne konča s prenehanjem terapevtskega dela. Rada poudarjam tudi, da se individuacija nadaljuje tudi v zadnjem življenjskem obdobju, danes se veliko o tem govori v povezavi s pojmom gerotranscendence pri starejših.
Pomemben del terapevtskega procesa je tudi odnos, ki se vzpostavi med terapevtom in klientom in ki omogoča, da preko pogovora klient razrešuje trenja in blokade v lastni psihi. Zaupanje je osnova in začetek vsakega terapevtskega dela.
Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapevta?
Zdi se mi, da je obisk terapevta še vedno na nek način stigmatiziran in povezan s sramom ali strahom poiskati pomoč izven uradnih zdravstvenih inštitucij. Mislim, da bi bilo dobro ljudem povedati, da je začetek psihoterapije kot nek začetek potovanja in začetek spoznavanja samega sebe in da je to potovanje nekaj najbolj vznemirljivega, kar se človeku lahko zgodi.
Veliko ljudi, ki se spusti v večletni proces poroča o izboljšani sposobnosti premagovanja vsakodnevnih konfliktov ali težav, izboljšanih medsebojnih odnosih in večjemu notranjemu zadovoljstvu ter notranji skladnosti. Investicija je vsekakor na daljši rok vredna in pomembna, saj pomaga predelati in razumeti lastno življenjsko zgodbo, hkrati pa nam tudi pomaga postati to kar v resnici smo, ne glede na življenjske situacije, ki so se nam zgodile in težave, ki smo jih morali premagati na tej poti.
Proces rada primerjam z metaforo drevesa, ki v času psihoterapije dobi res globoke korenine, tako da ga v še najtežji uri ne uspe zrušiti še tako močen vihar. Vredno je!
Manca Švara, hvala za vaše odgovore.