K študiju psihoterapije me je spodbudilo dolgoletno delo z ljudmi. V različnih življenjskih in delovnih situacijah sem vedno znova opažala, kako pomembni so odnosi, čustva in notranji svet posameznika. Čeprav sem po izobrazbi pravnica in sem delovala na kadrovskem področju in v vzgoji in izobraževanju, sem začutila, da želim človeka razumeti globlje – ne le skozi vedenje, ampak tudi skozi njegove stiske, potrebe in potenciale. Psihoterapija me je pritegnila kot pot osebne in strokovne rasti. Želela sem bolje razumeti sebe, svoje odzive in odnose, hkrati pa pridobiti znanje, s katerim lahko bolj kakovostno spremljam druge na njihovi poti.«
2. Kaj je še posebej značilno za delo po vašem izbranem psihoterapevtskem pristopu?
Gestalt psihoterapija poudarja zavedanje trenutnega doživljanja, stik s seboj in z okoljem ter raziskovanje tega, kar se dogaja »tukaj in zdaj«. Blizu mi je tudi njen izkustveni pristop, saj verjamem, da se resnične spremembe zgodijo takrat, ko človek nečesa ne razume le racionalno, temveč to tudi začuti in doživi.« Ravno v tem, me je nagovoril gestalt pristop, ker človeka obravnava celostno – kot povezavo misli, čustev, telesa in odnosov.
3. Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapevta?
Nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapevta, bi povedala, da je rast pogosto možna šele takrat, ko si dovolimo priznati, da ne zmoremo vsega nositi sami. Pomembno je imeti ob sebi človeka, s katerim lahko varno podelimo svoje doživljanje ter misli, občutke, strahove, želje, hrepenenja, pa tudi padce in uspehe. Psihoterapija ponuja prostor, kjer lahko razvijamo zaupanje, občutek pripadnosti in globlje razumevanje samega sebe. Z vstopom v proces terapije, se odpraviš na potovanje najprej k sebi in nato obiščeš še druge ljudi, ki so v interakciji s teboj.