Raziskovanje človeške notranjosti je zanetilo iskro mojega zanimanja že v času zgodnje mladosti. V spomin so se mi poleg narodnih pravljic in poetov, namreč globoko vtisnile tudi misli slovenskih humanistov, svetovljanov. O njihovih delih smo se v družbi prijateljev pogovarjali, si delili spoznanja in posledično navdihovali drug drugega pri soočanju z izzivi odraščanja, za kar sem globoko hvaležna.
Na nek način sem se v nadaljevanju že ob ob študiju komunikologije, pričela spogledovati tudi z zametki psihoterapije, sprva preko prostovoljnega psihosocialnega delovanja v različnih društvih (Projekt Človek, Inštitut Antona Terstenjaka, Društvo za preventivno mentalno zdravje). Imela sem privilegij spremljati del človeških poti različnih generacij in doživeti spoznanja da kjub temu, da so pota življenja mnogokrat zelo težka, nosijo v sebi moč Življenja in oblikovanja pristnih odnosov, v kar še vedno trdno verjamem. Izkušnja starševstva me je ob redni službi leta 2010 zatem vodila po poti študija praktika Transakcijske analize, katerega življenjska spoznanja sem s pomočjo ustvarjalnega izražanja obogatila preko izobraževanja Ekspresivne umetniške terapije, kjer smo spoznavali raznovrstne terapevtske prakse iz humanistične psihologije in jih združevali preko podpore z umetnostjo (kreacija izdelka razl materialov, gib, zvok, beseda). Blizu mi je postal iz vidika “tukaj in sedaj”. Gestalt pristop, ki sem ga izpolnjevala v študiju Integrativne Gestalt pedagogike s poglobitvijo doživljajskih pristopov izražanja skozi umetnost v praksi, pri individualnem in skupinskem delu z ljudmi. Močno so me nagovorila tudi strokovna spoznanja in delo švicarskega psihiatra C.G.Junga, njegov širok psihoanalitični pogled na nezavedno, delo z notranjimi podobami in značilnosti psiholoških funkcij človeka. Obstoječ študij psihoterapije Jungovske analize mi tako, poleg razširitve življenjskih spoznanj in celovitejšega spremljanja klienta na delu življenjske poti, omogoča združevati znanja, obenem pa odstira pogled v globlje vidike človekovega obstoja ter delovanja, kar mi je ob soustvarjanju odnosa v terapiji, izjemno dragoceno.
Kaj je še posebej značilno pri vašem psihoterapevtskem pristopu?
Utemeljitelj analitične psihologije je bil Carl Gustav Jung. V psihoterapevtskem procesu analitik in klient skupaj, ob podpori simbolov in raznovrstnih prispodob (iz klientovih sanj, življenja, rabe domišljije, podpore mitologije, pravljic ipd.), delata z zavednimi in nezavednimi vsebinami. Namen je vzpostavljanje dolgoročnejšega psihološkega, čustvenega in življenjskega ravnotežja, zmanjšanje psihološkega trpljenja različnih oblik, ter postopnega uresničevanja samega sebe.
Kadar v psihoterapevtskem procesu dovolj dolgo in z vztrajnostjo na simbolne načine poskušamo vzpostaviti odnos z nezavednim, se v človeku prične proces zdravljenja kompleksov in notranjih trenj, ki povzročajo blokade, težka počutja in neuresničene danosti človeka. Postopoma se skozi pristope analitične psihologije v srečanjih s klientom na način empatične prisotnosti spoznavamo z vsemi deli in gradimo pristnejšo samopodobo. Simptom in težke življenske situacije so tiste, ki klienta največkrat pripeljejo v psihoterapijo, pogosto z namenom, da bi se vzpostavilo ravnotežje v psihi. Kadar resnično prisluhnemo zgodbi bolečine, sčasoma vodi do večjega razumevanja življenjskih okoliščin, občutenja novih vrednot in vpliva na psihofizično zdravje.
V celotnem procesu so spremljajoče prispodobe in simboli, ki se pojavljajo v sanjah, fantazijah, in pa tudi pri raznovrstnem umetnostnem izražanju, v podporo kot dragoceni odzivi nezavednega na življenjske situacije človeka. Tudi sama trdno verjamem, da bolečine in težke situacije, s katerimi se človek srečuje na življenjskih poteh, nosijo v sebi tudi moč, da se z njimi sooča, kakor tudi “ključ” spoznavanja in sprejemanja zapostavljenih vidikov sebe.
Poleg spoznanj iz analitične psihologije pri delu vključujem tudi uporabo umetnosti oz. kreativnih metod, skladnih z zanimanji klienta, podporo pri izražanju občutij, za katere ne najdemo besed. Začetna srečanja so namenjena spoznavanju, individualnim vtisom, ugotavljanju potreb in pričakovanj ter ali vam pristop odgovarja. Nadaljnja srečanja pa v okviru dolgotrajnejšega procesa omogočajo spremljanje in podporo pri celovitejšem razvoju osebnosti in spoznavanju samega sebe na poti iskanja življenjske vitalnosti, in sicer, preko vključevanja in povezave med zavestnimi in nezavednimi deli psihe skozi predelavo sanj, fantazij, izražanja skozi ustvarjalnost ipd.
Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapije?
Verjamem, da je za obisk psihoterapije pomembna motivacija, ki prihaja iz notranjosti, zato v prvi vrsti ne bi posebej izpostavljala zgolj tovrstne oblike pomoči podpore sočloveku, v primeru, da bi okleval z obiskom psihoterapije. V kolikor bi osebo zanimala moje mnenje in lastne izkušnje, pa bi rekla, da je vredno poizkušati, in pa, da je pri odločitvi izbire terapevta dobro prisluhniti sebi. Verjamem, da je na koncu tisto, kar je najpomembnejše v terapiji, ravno odnos, ki medsebojno gradi oba.
Prva asociacija, ki mi, ob navdihu vprašanja, zakaj v splošnem menim, da si je dobro podariti obisk psihoterapije, pride na misel, pa je citat iz filma Casablanca in sicer “This could be just a beginning of a beautiful friendship”, in sicer v vseh njegovih globokih, vendar še neznanih potencialih. Pri tem v mislih, da je psihoterapija lahko dober povod za “začetek prijateljstva s seboj”, eden izmed temeljnih kamnov, na katerem je dobro graditi.