Že od malega me je zanimal človek kot nekaj edinstvenega – zakaj čutimo, kot čutimo, zakaj se včasih ujamemo v iste vzorce in kako se prepletata um in telo. Vedno sem bila “zaljubljena v psihologijo” in v razumevanje vedenja, zato sem se tudi akademsko poglobila v področje vedenja in odločanja. Sčasoma pa mi samo razumevanje ni več zadoščalo. Moj višji cilj je postalo to, da znanje pretvorim v pomoč v praksi – v resničen, varen prostor, kjer se človek lahko razbremeni, uredi notranji kaos in naredi korak naprej. Ljudje so mi že od nekdaj veliko zaupali; naravno mi je poslušati in pomagati.
2) Kaj je še posebej značilno za delo po vašem izbranem psihoterapevtskem pristopu?
Delam po pristopu logoterapije, ki v središče postavlja vprašanje smisla: kaj mi je res pomembno, kaj mi daje notranjo usmeritev in kaj me drži pokonci tudi v zahtevnih obdobjih. Pri logoterapiji mi je zelo dragoceno, da človeka ne reducira na “simptom”, temveč vidi njegovo dostojanstvo, vrednote in potencial za rast. Velik poudarek je tudi na sedanjem trenutku: kaj se dogaja tukaj in zdaj – v mojih mislih, čustvih, telesu, odnosih. Ker pogosto prav v sedanjosti najdemo tiste drobne “točke izbire”, kjer se začne sprememba. Ena ključnih idej je moč odločitve: tudi kadar vseh okoliščin ne moremo spremeniti, lahko vedno iščemo svoj prostor svobode – kako se bomo odzvali, kaj bomo izbrali, katere vrednote bomo živeli. To ljudem pogosto vrača občutek moči in notranje stabilnosti. Pri delu se opiram tudi na povezavo uma in telesa: telo nam velikokrat pošilja signale prej kot jih zmoremo ubesediti. Učimo se jih slišati, jih razumeti in z njimi sodelovati – ne proti sebi, ampak zase.
3) Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapevta?
Najprej: oklevanje je normalno. Terapija je intimna izkušnja in pogosto se bojimo, da bomo obsojani, da bo pretežko ali da “ni dovolj hudo”, da bi šli. Jaz bi rekla: ni treba, da čakate, da se sesujete. Predlagam, da pridete samo na en uvodni pogovor. To ni zaveza za dolg proces – to je priložnost, da spoznate, kako poteka, ali vam pristop ustreza in ali se ob meni počutite varno. Pogosto ljudje že po prvem srečanju začutijo olajšanje, ker prvič nekje odložijo težo, ki jo nosijo sami.
Terapija ni znak šibkosti, ampak pogum: odločitev, da si rečete “tudi jaz sem pomemben/-na” in da si dovolite podporo. In če na prvem pogovoru ugotovite, da ni prava oseba ali pravi trenutek – tudi to je v redu. Pomembno je, da naredite prvi korak k sebi.