Aljo Fabjan, integrativno psihoterapevtko in doktorandko zakonske in družinske terapije smo povabili k intervjuju, da bi jo še bolje spoznali:


Kako to, da ste se odločili postati psihoterapevtka?
Področje psihološkega dogajanja in medosebnih odnosih, je bilo v središču mojega zanimanja, odkar pomnim. Že v zelo mladih letih, sem se pogosto spraševala, zakaj se ljudje vedejo, kot se, zakaj v različnih situacijah reagirajo na določen način, kaj je v ozadju konfliktov ipd.
Zanimanje je kasneje preraslo v branje knjig na temo psihologije in odnosov. Po končani gimnaziji se presenetljivo nisem odločila za študij psihologije, ker sem nekako čutila, da to ni ravno tisto, kar iščem. Par let kasneje pa sem bila zelo navdušena, ko mi je prijateljica povedala za možnost študija psihoterapije pri nas. Kmalu po začetku sem postala precej prepričana, da je to tisto, s čemer se želim ukvarjati vse življenje in svoje delo vsak dan opravljam z velikim entuziazmom.


Kaj je še posebej značilno za vaše delo, bi lahko rekli, da se po čem razlikuje od ostalih psihoterapevtov?
Od začetka mojega dela sodelujem tudi s psihiatrično ambulanto, ter posledično delam s precej širokim krogom ljudi, raznovrstnimi problematikami in  diagnozami. Delam individualno, partnersko in družinsko terapijo, precej strokovnega in praktičnega raziskovanja pa sem posvetila problematiki motenj hranjenja, predvsem prenajedanja in čustvenega prehranjevanja ter psihološkim vzrokom povišane telesne teže, na podlagi česar sem izoblikovala tudi inovativen program pomoči za odpravo tovrstnih težav, imenovan "Psihodieta".


Kaj vaši klienti najbolj cenijo pri vas?
Klienti mi večkrat zaupajo, da se v psihoterapevtskem procesu počutijo sprejete in razumljene. Kot tudi v privatnem življenju, mi tudi pri delu pomaga optimističen odnos; verjamem, da se da, če že ne dokončno premagati, vsaj znatno omiliti vsako težavo. Poskušam delovati v skladu z mojim prepričanjem, da je vsak posameznik, kot tudi vsaka težava, edinstvena, ter zato njeno reševanje zahteva svoj, edinstven pristop.


Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapije, a ve, da jo potrebuje?
Najpomembneje se mi zdi, da odpravimo zelo pogosto oviro – predsodek, da je z vsakim, ki obiskuje psihoterapevta »nekaj narobe«. Psihoterapija ni le za tiste, ki se srečujejo z večjimi težavami ali s kakšno od osebnostnih motenj. Vse, kar nam onemogoča, da bi živeli polno in kar se da kvalitetno življenje, je pomembno raziskati in odpraviti. V tem smislu psihoterapijo razumemo ne več le kot orodje, ki preprečuje, da smo nesrečni, temveč kot orodje, ki omogoča, da smo še srečnejši.


Kam usmerjate svoja zanimanja in interes v prostem času, imate kakšen zanimiv hobi?
Ker sem trenutno v zaključevanju doktorske diseracije, prostega časa žal ostane precej malo. Redno tečem, se trudim čim pogosteje prebrati kaj, kar ni na spisku doktorske literature, pa tudi za kakšno potovanje se mora najti čas.


Alja, hvala za vaše odgovore.

Prenesi eRevijo

Za dobro duševno zdravje; št. 14, Pomlad 2024

Prenesi
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se