ali
Ko je samopodoba ogrožena zaradi vseh čudovitih podob, ki se nam smehljajo iz socialnih omrežij
Samo klik stran smo od popolne slike na drugem koncu sveta ...
Ljudje smo družabna bitja. Že od samega začetka človeške kulture se soočamo s samopredstavitvijo. V kameni dobi so tako ljudje s pomočjo prahu in barv puščali svoje odtise v jamah, naši dedki in babice so pisali pisma in dnevnike. Danes pa se ljudje samopredstavljamo na družbenih omrežjih. Na socialnih omrežjih si uporabnik ustvari svoj profil in že v naslednjem trenutku lahko s svojo mrežo, ki jo sestavljajo prijatelji in ljudje s skupnimi interesi, deli svoje misli, pomembne dogodke, fotografije in posnetke. (Ule, 2009)Na družbenih omrežjih pogosto opazimo fotografije nasmejanih obrazov, popolnih trenutkov in navidezne sreče. Uporabniki socialnih omrežji se tako vede ali nevede predstavljajo na način, ki je zanimiv in všečen njihovim sledilcem in virtualnim prijateljem.
Idilično družinsko življenje, ki ga lahko velikokrat vidimo na raznih fotografijah in objavah na spletu, je želja mnogih. Iz družabnih omrežij se nam smehljajo srečni obrazi družine, ki uživa v skupnih trenutkih. Prikazujejo se nam slike, kako družina skupaj pripravlja večerjo, ki ni nič manj popolna kot obrok iz kakšne prestižne restavracije. Splet je poln fotografij, ki kažejo kako se družina skupaj zabava v pravljično urejenem vrtu pred hišo in kako se povezujejo med igranjem družabnih iger v do popolnosti urejeni dnevni sobi, kjer ni sledi igrač ali umazanih otroških ročic.
Splet je poln fotografij, ki družino povezujejo z ljubeznijo, veseljem, srečo, radostjo, spoštovanjem, poslušanjem, sproščenostjo, varnostjo, sprejemanjem in zabavo. Veliko manj prostora je na spletu za tisti drugi, manj prijeten pol. Za trenutke, ko smo jezni. Za trenutke ko smo prestrašeni. Za trenutke, ko nam življenje ne teče kot v filmu.
Realnost družinskega življenja pa je v večini primerov vse prej kot podobna tej popolni filmski podobi. Leta 2012 je bila narejena raziskava, ki je pokazala, da povprečna mama preživi z otrokom na dan 104 minute, povprečen oče pa le 59 minut. ( Sani, 2016 in Treas, 2016). Omenjen podatek je v meni vzbudil rdeči alarm in odprl vprašanja o tem, kaj se v resnici dogaja na drugi strani objektiva.Slike na omrežjih so le zrežiran trenutek dneva, a za mnoge še vedno ideal.
V današnjem prehitrem tempu življenja je tako, da so družine lahko srečne, da skupaj preživijo nekaj ur na teden. Družinski sprehodi, družinski izleti, družinski pogovori, skupni obedi so pravzaprav le želje premnogih izmed nas ali pa v resnici nujno zlo in še dodatna obveza, ki se jo starši pod pritiskom družbe čutijo obvezane izpolniti, da bi le bili korak bližje tistim srečnim in popolnim fotografijam, ki nas iz spleta opominjajo, kako zelo nam je v življenju spodletelo. Za štirimi stenami, proč od objektiva pa so v resnici prepogosti prizori sončnega nedeljskega popoldneva, ko oče izmučen bulji v televizijo, preutrujena mati sedi poleg očeta na fotelju in surfa po spletu, otroci pa se zdolgočaseno igrajo in iščejo načine, kako vendarle priklicati njuno pozornost, kar pa se navadno sprevrže v velik družinski prepir, ki se konča tako, da nedeljski večer preživi vsak član družine v svoji sobi.Popolnost je Sizifovo prekletstvo, saj je cilj nedosegljiv
Rada imam rek, ki pravi, da sta perfekcionizem in sram dve plati istega kovanca. Sram kot socialno čustvo je zelo nazorno definiral tudi Milivojevič, ki v svojem zapisu pravi, da je osebo sram takrat, ko naredi nekaj, kar odstopa od predstave, za katero bi želela, da bi jo o njej imele pomembne druge osebe, kar vodi v posameznikovo prepričanje, da ga drugi ne sprejemajo, da ga zavračajo ali celo prezirajo. Avtor sram definira kot socialno oziroma javno čustvo, kar pa pomeni, da je za doživljanje sramu pogosto potreben nekdo drug kot priča. Bolj kot se osebi zdi pomembno, da imajo drugi o njej pozitivno mnenje in bolj kot drugega doživlja kot pozitivno avtoriteto ter večja kot je želja te osebe, da je sprejeta s strani drugega, intenzivnejše je doživljanje sramu (Milivojević, 2008).Ljudje podobo o sebi gradimo v odnosih z drugimi ljudmi. Primerjanje z drugimi nam omogoča, da se spoznavamo in odkrivamo kdo v resnici smo, kaj je tisto, kar nam je všeč in pri sebi želimo ohraniti in kaj je tisto, kar bi pri sebi radi spremenili in presegli. Primerjanje je proces, ki je v resnici nujen za izgradnjo naše osebnosti in našega vedenja.
Sara Pipan,
Specializantka gestalt psihoterapije
Morda bi vas zanimalo tudi:
Sanje v psihoterapiji
Depresija
7 mitov o psihoterapiji
Viri:
Dotti Sani G.M.; Treas, J. ( 2016). Educational Gradients in Parents Child-Care Time Across Countries, 1965-2012.
Pridobljeno s : https://onlinelibrary.wiley.com/doi/full/10.1111/jomf.12305
Milivojević, Z. (2008). Emocije: Razumevanje čustev v psihoterapiji. Novi sad: Psihopolis institut
Ule, M. ( 2009). Psihologija komuniciranja in medosebnih odnosov.
Ljubljana: Fakulteta za družbene vede