Žalovanje potrebuje prostor in čas

Vsako leto se, še posebej ob dnevu spomina na mrtve, spomnimo naših najdražjih, ki žal niso več z nami v tem življenju, nas pa še vedno spremljajo v naših srcih, mislih in spominih. Smrt je sklepno dejanje vsakega življenja in temu se nihče ne more izogniti, lahko pa se na to do določene mere pripravimo in jo lažje sprejmemo kot zadnji mejnik našega obstoja.

Naš odnos do smrti

S smrtjo in tako izgubo naših bližnjih, pa naj bo ta izguba nenadna ali pričakovana, se vsak posameznik sooča drugače, prav gotovo pa taka izkušnja v svoji globini nosi bolečino, žalost, strah, osamljenost. Nemogoče je v naprej vedeti, kako bomo tak trenutek doživeli in še težje je predvidevati, kako se ob tem počuti drugi. Kako se bomo v teh težkih trenutkih odzvali je v veliki meri povezano s tem, kakšen je naš odnos do smrti, kako oziroma če sploh si predstavljamo posmrtno življenje, kako so nam umiranje in smrt predstavili kot otroku, v kateri starosti se srečamo s tovrstno izgubo, kakšen odnos smo imeli z umrlim in koliko smo bili vpleteni v negovanje umirajočega, je bila smrt pričakovana ali nenadna in še marsikaj.

Soočanje z različnimi čustvi, mislimi in vedenji

Ob izgubi naših bližnjih se soočamo z različnimi čustvi, vedenjem in telesnimi občutki. Nekaterih se zavedamo, jih sprejemamo, jih izražamo, spet druge želimo skriti ali pa se dogajajo brez naše kontrole, nas presenetijo ali se odvijajo čisto na nezavednem nivoju. Tako na čustvenem delu poleg žalosti lahko občutimo nemoč, negotovost, jezo, krivdo, sram, zapuščenost, osamljenost, izgubo smisla in še mnoga druga čustva.

Na vedenjskem nivoju lahko v ospredje stopijo motnje v prehranjevanju ali zloraba drog in alkohola, umik v osamo, agresija, potreba po stalnem druženju ali pretirana aktivnost.

Navsezadnje tudi naše fizično telo odreagira z različnimi simptomi na izgubo bližnjega in stres, ki se ob tem pojavi, kar se lahko kaže z raznimi telesnimi bolečinami kot je na primer glavobol, s prebavnimi motnjami, motnjami spanja in ritmom srca, tresenjem, oteženim dihanjem in podobno. Včasih tako lahko doživljamo zmešnjavo vsega, čustva ki jih poznamo in tudi neznane občutke, sprejemljive in nesprejemljive misli, porajajo se vprašanja »zakaj…« ter doživljamo znane in neznane telesne reakcije. Torej doživljamo spremembe na več nivojih – čustvenem, mentalnem, vedenjskem in telesnem. Poleg tega vsak od nas posamezna čustva in občutke doživlja z različno intenzivnostjo in v različnem časovnem obdobju, vsak potrebuje različen prostor in čas za sprejemanje in predelovanje izgube, saj se vsak z življenjem ter smrtjo sooča na svoj način. Zelo pomembno pa je ob tem vedeti, da so vsa ta čustva, občutki, misli in doživljanje popolnoma normalni. Se pojavijo, ostanejo nekaj časa in nato odidejo. Tako tudi s časom postanejo manj intenzivni in manj ogrožajoči.

Faze žalovanja

Kako dolgo bomo žalovali, skozi katere faze žalovanja bomo šli, kako dolgo bodo trajale in kako intenzivne bodo, je odvisno od vsakega posameznika. Žalovanje je vedno individualno in ni pravega ali napačnega načina žalovanja. Najpogosteje pa žalovanje poteka v naslednjih fazah, a ne nujno v tem vrstnem redu (po Kübler-Ross):

1. Šok, ki se po navadi pojavi, ko posameznik prejme novico o smrti osebe. Gre za obdobje neposredne prizadetosti, ko se posameznik ne zaveda najbolje kaj se dogaja in se pogosto počuti brez nadzora. To je nekakšna zaščitna faza posameznika, ki lahko traja ure ali celo tedne.

2. Zanikanje, ki se pogosto pojavi sočasno s šokom. Tu oseba zavedno ali nezavedno ne sprejema dejstev, informacij oziroma realnosti in se odziva z besedami kot so: »Zmotili so se. To ni res.«… Gre za zelo naraven in pogost obrambni mehanizem ljudi, ko se s situacijo soočajo tako, da je ne priznavajo oziroma jo ignorirajo.

3. Jeza zakaj se je to zgodilo oziroma kdo je krivec za to. Izražanje jeze je lahko obrnjeno navznoter, ko na primer pri sebi iščemo kako bi lahko preprečili smrt bližnjega ali navzven, ko smo jezni na okolico, na zdravnike, tudi na osebo, ki je umrla in podobno.

4. Pogajanje, ki nas na neki način poveže z nečem v kar verjamemo, z Bogom, tudi globlje z nami samimi in z drugimi, torej z vsemi pri katerih iščemo še eno priložnost. Gre za fazo iskanja kompromisov.

5. Žalost je tisto čustvo, ki na nek način kaže to, da smo začeli sprejemati realnost. Soočimo se z bolečino, z resničnostjo izgube, nemalokrat nas spremljajo občutki negotovosti, strahu, krivda, obžalovanje. Nemalokrat se žalost preliva v obdobja depresije, pomanjkanje energije in sposobnosti, da bi videli smisel v prihodnosti. V tem obdobju so spremembe tudi najbolj vidne navzven v obliki sprememb vedenja posameznika. Faza lahko traja dolgo, tudi več let.

6. Sprejemanje prinese postopno vračanje v običajno življenje. Počasi se sprijaznimo, da umrle osebe fizično res ni več med nami, da življenje teče dalje. Povrneta se energija in vključevanje v različne aktivnosti, uredi se apetit, ponovno se pojavijo interesi.  

Žalovanje potrebuje prostor in čas

Ne obstaja najboljši način kako čim prej in čim lažje odžalovati izgubo. Spoznanje, da v vsem tem doživljanju nismo sami, da je vse kar čutimo in o čemer razmišljamo del procesa žalovanja, da se podobno dogaja tudi drugim žalujočim in da zaradi tega nismo izključeni iz družbe, je lahko zelo osvobajajoče in nam poda roko v trenutkih, ko sami ne znamo ali ne zmoremo narediti koraka naprej. Žalovanje je edinstven proces, ki pri vsakem posamezniku zahteva svoj čas. Žal mnogi ljudje žalujejo sami, ker jim je morda pretežko deliti zgodbo in občutke z drugimi ali pa ker ne želijo biti drugim v breme. Mnogi se zatečejo k branju knjig na temo žalovanja, nekateri k pretirani aktivnosti, da ne bi občutili vsega kar se dogaja znotraj njih, nekateri se umaknejo iz družbe in se zavijejo v samoto. Vendar žalovanje samo kar ne izgine, žalovanje potrebuje svoj prostor in predvsem potrebuje svoj čas. Kako dolgo bo trajalo žalovanje ne moremo predvideti, vendar pa je za vse nas pomembno, da si na varen način dovolimo soočanje z vsemi čustvi, ki se porajajo v nas, z vsemi mislimi, ki preplavljajo našo zavest in z vsemi telesnimi občutki, ki jih zaznavamo.

Ko žalovanje onemogoča nadaljevanje življenja

Skozi samo žalovanje je pomembno, da najdemo podporne točke, ki nam pomagajo v samem procesu žalovanja. To je lahko naša okolica, družina, prijatelji, to so naši lastni viri moči, to je spoznanje, da nismo edini, ki žalujemo in ki poznamo občutke žalosti ter bolečino ob izgubi bližnjih, to je pogovor in slišanost ter sprejetost v vsem, kar se nam dogaja in kar doživljamo. Seveda pa se včasih zgodi, da posamezniki nimajo podpore v svoji bližnji okolici ali da obstanejo na neki točki, iz katere se enostavno ne znajo ali ne zmorejo premakniti in tako žalovanje premočno ali predolgo onemogoča nadaljevanje življenja ter vključenost in delovanje posameznika v družbi. Takrat je priporočljivo poiskati strokovno pomoč psihoterapevta s psihoterapijo ali podporne skupine za žalovanje. Psihoterapevtski odnos in pogovorne skupine za žalujoče lahko nudijo varen prostor in dovolj časa, da vsak v svojem ritmu doživlja in sprejema izgubo. Znotraj takega odnosa ali skupine je prostor, kjer je vsaka zgodba slišana in kjer so čustva in doživljanje vsakega sprejeta brez obsojanja. S pogovorom, ali pa samo s poslušanjem drugih spoznamo, da na tej poti nismo sami. Stopimo v kontakt z ljudmi, ki se podobno srečujejo z občutki tesnobe, žalosti, jeze, strahu, osamljenosti, zapuščenosti, pa tudi olajšanja, ljubezni, zmedenosti, z različnimi mislimi, ki so enkrat negativne in strašljive, spet drugič pozitivne in vesele, z različnimi telesnimi odzivi vse od bolečine pa do raznih drugih zdravstvenih težav, ki se pojavijo ob žalovanju. In dejstvo je, da tako žalujoči kot tudi tisti, ki žalujoče spremljajo ob bolečih izgubah lahko naredijo največ tako, da sprejmejo vse kar se dogaja ter da žalovanju namenijo dovolj časa in prostora, pa naj bo to mesec, leto ali daljše obdobje.

S smrtjo se res konča fizični stik z umrlim, vendar to ne pomeni, da se konča tudi odnos s to drago in ljubljeno osebo. Prav tako to ne pomeni, da se je končalo naše življenje. To življenjsko izkušnjo lahko sprejmemo in z njo stopimo korak naprej v naši osebni rasti kot posamezniki. Zato si vzemite čas za žalovanje, poskrbite zase in za svoje občutke, vendar ne pozabite živeti.

Mateja Švetak, spec. psihodinamske psihoterapije


Morda bi vas zanimalo še:
Žalovanje
Pomagajmo žalujočemu otroku
Depresija

Preverite seznam certificiranih psihoterapevtov in specializantov


Prenesi eRevijo

Za dobro duševno zdravje, št.2

Prenesi
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se