Pomagajmo žalujočemu otroku

Otroci se glede na starost različno odzivajo na izgubo, žalovanje pa je težek čustveni proces, ki združuje strah, jezo, olajšanje, obup, krivdo, čustveno otopelost, vznemirjenost in žalost.


Otroci se lahko – še bolj kot odrasli – med procesom žalovanja srečajo z občutkom zapuščenosti in izgubo varnosti. Helen Fitzgerald v svoji knjigi The Grieving Child navaja, da »otroci še ne posedujejo velikega števila življenjskih izkušenj in zato niso zmožni razumeti pojava smrti, kot to zmoremo odrasli. Otroci torej žalujejo, ne da bi razumeli, kaj se jim dogaja, saj še ne morejo razumsko dojeti dokončnosti, ki spremlja smrt njihovih dragih« (1992, str. 53).

Potek žalovanja otrok ni časovno predvidljiv: žalovanje je lahko tudi zelo intenzivno, vendar ga je opaziti le od časa do časa. Pomembne izgube v zgodnjem otroštvu se lahko odražajo šele pozneje, ko človek dosega različne življenjske mejnike – ob rojstnih dnevih, prvem zmenku, diplomi, poroki ali starševstvu.

Otrokov svet je v zgodnji dobi usmerjen na njega samega, zato se majhen otrok lahko počuti odgovornega za bolezen ali smrt koga od svojih dragih. Lahko se bremeni, da je tragedijo povzročil sam s svojo neubogljivostjo ali »hudobijo«. Otrok tudi še ni zmožen realnega pogleda na dogodke – njegov pogled na svet je še vedno imaginaren, zato dojema travmatične dogodke tako, kot bi se jim dalo izogniti ali pa jih razveljaviti. Majhni otroci tudi verjamejo, da lahko sami kaj storijo za to, da se izgubljena oseba vrne.

Če ne prepoznamo potreb otroka, ki žaluje, ima to zanj lahko resne posledice pozneje v življenju. Raziskave kažejo, da so žalujoči otroci, mlajši od petih let, bolj dovzetni za dolgoročne duševne motnje, npr. depresijo. Strokovnjak (družinski terapevt) v veliki meri otroku lahko pomaga, da bolje razume in se prej spoprime s svojo žalostjo.

Otrok mlajši od dveh let
Da bi lahko bolje razumeli otrokovo bolečino, moramo vedeti, kako se otroci različnih starosti odzivajo na izgubo. Otrok, mlajši od dveh let, ne razume izgube, vseeno pa začuti čustvene spremembe pri odraslih, ki ga obdajajo, še posebej če umre njegov primarni skrbnik. Lahko se pojavi regresivno vedenje ali pa je otrok bolj siten in se »lepi« na odrasle. Da bi otroku pomagali, mu moramo zagotoviti občutek varnosti (v vrtcu daje varnost že sama struktura – prostori, znane dejavnosti, vrstniki itd.). Otrok tudi potrebuje, da mu pogosto izrazimo naklonjenost.

Otrok med tretjim in petim letom
Malčki med tretjim in petim letom razumejo smrt kot nekaj začasnega in so jim tuji in nerazumljivi pojmi, kot so nebesa ali duša. Otrok na to, da kdo od njegovih dragih ne pride več nazaj, odreagira z otožnostjo, včasih pa se pojavijo tudi reakcije v smislu agresivnosti, neubogljivosti in nočnih mor. Takšno vedenje se lahko pokaže za kratek čas in večkrat (navadno takrat, ko ne pričakujemo) prekine siceršnjo igro. Tudi ti otroci potrebujejo, da jim vztrajno in dosledno izražamo svojo naklonjenost, ter da jim nudimo dnevno strukturo, ki je čim bolj podobna prejšnji.

Otrok pri šestih letih
Pri približno šestih letih so otroci zmožni razumeti, da je smrt nekaj trajnega, še vedno pa se pojavljajo mnoge zmotne predstave in občutki krivde. Otroci lahko za tragedijo krivijo same sebe ali pa se bojijo lastne smrti. Le s težavo opišejo svoje občutke. Na zunaj se njihovo doživljanje lahko kaže bodisi kot agresivno vedenje ali pa kot umik in zelo pasivno vedenje, posesivnost, prisilna skrb za druge ali fobije. Pri tej starosti so otroci sicer že zmožni razumeti to, da je nekdo umrl in je pokopan, vendar »še živi v naših srcih« ali »je v nebesih« ali »je pri angelčkih« (odvisno od tega, kaj otroku rečejo doma).



SMERNICE ZA POGOVOR Z OTROKOM

Velika odgovornost je, da otrokom v procesu žalovanja nudimo ustrezno in učinkovito pomoč. Osnovno načelo je zagotavljanje občutka varnosti in sprejetosti. Tudi otroci, tako kot odrasli, občutijo žalost na različne načine in vsak ima svoj lastni tempo prebolevanja.

1. Najpomembneje je, da se z otrokom pogovarjate in ga vzpodbujate, da sprašuje in izraža svoja čustva. Na njegova vprašanja poskusite odgovarjati preprosto in jasno. Bodite pripravljeni na to, da boste na isto vprašanje morali odgovoriti večkrat. Poslušajte, kar vam otrok reče in na kakšen način to pove. Pomembno je tudi opazovanje igre, preko katere otroci predelujejo svoje občutke.

2. Pogovarjajte se z otrokom tudi o tem, kar sami čutite. Razložite otroku, da ste tudi vi žalostni in pogrešate osebo, ki je umrla. Če jočete, lahko poveste otroku, da se človek včasih počuti bolje po tem, ko se zjoče.

3. Zagotovite otroku, da mu boste stali ob strani v tem težkem obdobju. Ne bodite nepotrpežljivi, tudi če mu boste to morali povedati velikokrat ali če vas bo velikokrat vprašal isto vprašanje. Vzemite si nekaj več časa za otroka, preden gre v posteljo. Včasih tudi otroci, ki se prej niso bali teme, želijo da jim pustimo prižgano luč v sobi. Otroku, posebej majhnemu, lahko zelo pomagate tudi preko dotika.

4. Bodite pozorni na pojave novega vedenja pri otroku in zagotavljajte priložnosti za varno izražanje čustev. Umrla oseba je bila pomembna za otrokovo duševno stabilnost in naravna reakcija na njeno izgubo je jeza. Intenzivnost jeze je odvisna od okoliščin, zmožnosti otroka za obvladovanje in podpore, ki mu jo nudite. Otrok naj ve, da ni nič slabega, če je jezen, vendar pa mu ponudite primerne dejavnosti za izražanje jeze.

5. Zagotovite zunanjo strukturo in postavite meje – v času čustvene zmede to prispeva k normalizaciji.

6. Pogovarjajte se o svojih opažanjih glede otrokovega obnašanja tudi z njegovimi starši in skupaj »oblikujte« konsistentna sporočila. To je posebej pomembno ob različnih verskih razlagah in družinskih navadah. Pogovarjajte se s starši o tem, kaj so rekli svojemu otroku o smrti, kakšen besednjak uporabljajo in kolikšna je bila vloga otroka pri pogrebnem obredu. Ponudite otroku dodatno podporo in pomoč.

7. Planirajte letom primerne aktivnosti za konstruktivno izražanje žalosti. Za otroke, stare do šest let, so učinkovite naslednje aktivnosti:

• uporabljajte pobarvanke na tematiko smrti in žalosti;
• naj ima otrok na razpolago materiale, preko katerih se lahko razbremenijo tesnobe: glina, prstne barve, igra z vodo, …;
• berite starosti primerne knjige o smrti in žalosti;
• naj otroci izdelajo poster ali album o umrli osebi;
• pripravite z otroki določeno spominsko slovesnost, poglejte fotografije, pripovedujte zgodbice iz življenja osebe, ki je umrla. Otrok bo tako spoznal, da se odnos do nekoga ne konča s smrtjo.



Kako naj se odrasli pogovarja z otrokom, ki je izgubil koga od svojih dragih?

Otroci pogosto sprašujejo odkrita in boleča vprašanja, na katera žalujoči odrasli zelo težko odgovarja. Morda vam bodo v pomoč naslednje smernice:

1. Otroku lahko rečete, da ne veste odgovora na njegovo vprašanje. Lahko mu rečete, da nihče ne ve zagotovo, toda vi mislite, da je tako.

2. Upoštevajte otrokovo starost in zmožnost razumevanja kompleksnih pojmov. Pomembno je kaj rečete, še pomembneje pa, kako to rečete (barva glasu, nebesedna komunikacija).

3. Ko govorite o smrti, uporabljajte natančne izraze. Ljudje včasih rečemo, da smo nekoga »izgubili«. Otrok to lahko razume dobesedno in misli, da tistega, ki smo ga »izgubili«, lahko spet »najdemo«. Pojasnite otroku, da biti mrtev pomeni, da naše telo ne deluje več in da se ga ne da popraviti, da nas takrat ne zebe in nismo lačni, da pa tudi ne čutimo več bolečin.

4. Če vas otrok vpraša, če boste tudi vi umrli, mu povejte, da bomo nekega dne vsi umrli, da pa upate, da boste še dolgo živeli in skrbeli za svojo družino.

5. Otroci ne zdržijo dolgih obdobij žalosti, zato se bodo želeli igrati in nadaljevati s svojimi vsakdanjimi dejavnostmi. To ne pomeni, da niso imeli radi osebe, ki je umrla ali da so do nje nespoštljivi. Vzpodbujajte otroke, da se zabavajo, kot so se, preden je oseba umrla.

Nataša Durjava, mag. socialne pedagogike, geštalt izkustvena družinska psihoterapevtka

Morda bi vas zanimalo tudi: 
Žalovanje
Pravljice o družini kot terapevtski pripomoček

P
reverite seznam certificiranih psihoterapevtov

Imate za nas kakšno vprašanje ali potrebujete pomoč pri izbiri pravega terapevta zase?

Pokličite nas
041 55 82 82*
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se