Vsi gredo naprej, jaz pa ostajam zadaj: občutek ujetosti in pot iz njega

»Na prvi šolski dan sem videla srečno družinico: prvošolčka, ki ga je za eno roko držala mama, za drugo pa oče, na poti v šolo. Videla sem skupinico dijakinj, vse popisane, a široko nasmejane. Videla sem polne ulice ljudi, ki so hiteli k nekemu cilju. Vsi gredo naprej, jaz pa ostajam zadaj.
Sem kot kamen na dnu potoka. Jaz sem na dnu, življenje pa teče mimo mene. Kaj se mi je zgodilo, da sem obtičala?«



Pogosto je občutek, da smo obtičali, prisoten ob življenjskih prelomnicah. Ena od njih je prehod v odraslost. To prelomnico lahko simbolizirajo na primer zaključek študija, zaposlitev, poroka, nosečnost ali rojstvo otroka. Upokojitev pa lahko predstavlja prehod v tretje življenjsko obdobje.

Eden od mogočih vzrokov za to, da obtičimo, pa je tudi, da se nam je nekaj hudega zgodilo. Morda smo izgubili najpomembnejšo osebo v svojem življenju, zdravje ali upanje.

Travmatični dogodek lahko že sam po sebi pušča posledice, a to še ni vse. V duhu pregovora »težava pride s kovčkom« lahko takšen dogodek obudi potlačena občutja na še kakšno predhodno travmatično izkušnjo.

Vse to so primeri situacij, ki nekaterim posameznikom postanejo pretežke, da bi se iz njih izvlekli sami.

Ali lahko pomaga psihoterapija?


Psihoterapija lahko pomaga. Pogosto pa je za to potreben poglobljen psihoterapevtski proces, ki zahteva svoj čas. 
In kot je to zelo ilustrativno komentirala neka klientka: »Preteči je moralo veliko vode.«


Kaj lahko doprinese psihoterapija?


V primeru izgube dobi klient v terapiji prostor, da lahko izgubo odžaluje, da zaceli svoje rane, zaključi neko poglavje svojega življenja in je pripravljen, da odpre novega.
V primeru osebne rasti klient po končanem procesu bolj zaupa svetu okrog sebe, se v njem počuti bolj varen. Lahko omili svojo notranjo prisilo po popolnosti. Bolje spozna samega sebe: kdo on sploh je, kaj ima rad in česa ne, kaj si želi, do česa pa mu ni. Pridobi vpogled v razloge, zakaj je postal takšen, kot je: kako so ga oblikovali ljudje in okoliščine v njegovem življenju. Lahko pridobi občutek, da je sam krmar svojega življenja.

Kot bi rekla klientka:
»Počutim se, kot da sem se odlepila od dna potoka. Zdaj vem: sama sem se bila prilepila na dno. Preveč me je bilo strah vsega. Zdaj razumem, zakaj – zaradi preteklih dogodkov v mojem življenju. A sem splavala. Prepustila sem se toku. Veselim se, kam vse me bo zaneslo življenje. Vem, da me lahko tok tudi potisne proti skalam. A zaupam vase, da bom dobro krmarila. Zdaj imam spet občutek, da živim.«

V psihoterapiji velja načelo zaupnosti. Zato je v članku opisan primer psihoanalitične psihoterapije izmišljen.





Alenka Turičnik, certificirana psihoanalitična psihoterapevtka


Mora bi vas zanimalo tudi:
Psihoanaliza in psihoanalitična psihoterapija
Stres
Strah pred napakami



Viri:
Bohak, J. (2011). Psihoterapija. M. Žvelc, M. Možina, & J. Bohak (ur.), Ljubljana: Založba IPSA.
Praper, P. (1999). Razvojna analitična psihoterapija. Ljubljana: Inštitut za klinično psihologijo.


Prenesi eRevijo

Zgodbe iz psihoterapevtskega naslonjača

Prenesi
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se