Skupinska psihoterapija ali individualna psihoterapija

Psihoterapija je proces osebne rasti, kjer klient preko terapevtskega odnosa spoznava sebe, ozavešča zanj pomembne teme ter spoznava in nadgrajuje razumevanje sebe in okolice. Psihoterapevtski odnos, v individualni ali skupinski terapiji, predstavlja prostor sprejetosti, razumevanja in topline, kjer klient lahko na varen način spregovori o sebi in o svojih težavah.

Cilj psihoterapije je v tem, da človek odkrije svoj pravi jaz in da se sprejme kakršen je, skupaj s svojo življenjsko zgodbo, svojimi ranami, značajem, razmišljanjem, čustvovanjem in z vsem, kar doživlja. To je pot k lajšanju in premagovanju psihičnih težav in blokad, k boljši kakovosti osebnega življenja in odnosov z drugimi ter k večji ozaveščenosti sebe in okolice.

Individualna in skupinska psihoterapija imata mnogo skupnih značilnosti in se odvijata s podobnim namenom lajšanja težav posameznika in izboljšanja njegove kvalitete življenja. Namenjeni sta praktično vsakomur, ki se prostovoljno odloči vstopiti v tak proces, res pa je, da mora biti pri sestavi skupine terapevt vseeno pozoren na določene karakteristike in akutna stanja klientov, ki v določenem trenutku ne sovpadajo s skupinskim delom in je zato morda bolje začeti z individualnimi terapijami ali pa kombinacijo obojega.

Tako v individualni obravnavi kot v skupinski terapiji se klient sooča s čutenjem in prepoznavanjem lastnih čustev ter načinom njihovega doživljanja in izražanja. Uči se prepoznavati telesne senzacije in odzive v odnosu do sebe in okolja, odkriva in ozavešča skrite vsebine ter sprejema in se uči ravnati z manj prijetnimi vsebinami in manj funkcionalnimi oblikami vedenja ter začne postopno odpravljati omejujoče vzorce iz preteklosti.

Skozi odnos in sam proces terapije globlje spoznava sebe in svoje delovanje, izboljšuje svojo samopodobo in samozavest, predeluje travmatske izkušnje in se spopada z različnimi oblikami odvisnosti ter se uči bolj funkcionalnih in prijetnih odnosov. Največjo vrednost ima korektivna izkušnja v varnem in zaupnem okolju, ki jo klient pridobi skozi vzpostavljen odnos in klientov vpogled, da mogoče obstaja tudi kakšna druga možnost kot le ta, ki jo je poznal do sedaj. Pomembno pa se je zavedati, da sam psihoterapevtski proces, tako individualne kot skupinske terapije, najpogosteje ne prinese hitrih rešitev. Spremembe se ne zgodijo čez noč in osebna rast prav zagotovo ni lahka.

Ko se posameznik odloča med individualno in skupinsko psihoterapijo, pa je vseeno dobro vedeti, kje so tiste razlike, ki se bodo najprej izrazile:

Individualna psihoterapija

Proces individualne psihoterapije temelji na medosebnem odnosu med terapevtom in klientom.

Psihoterapevtski odnos je baza, v kateri se počasi začne odvijati sama terapija in ki posamezniku omogoča nove izkušnje, nove poglede, nov način doživljanja.

Terapevt skozi pogovor in vaje, z različnimi metodami in tehnikami, vodi klienta k razumevanju načina mišljenja, čustvovanja in doživljanja ter posledično njegovega vedenja ter krepi klientove notranje vire moči, da se lažje in na bolj konstruktiven način sooča s svojimi težavami.



S pomočjo psihoterapevta in njegovih intervenc posameznik začne spoznavati kaj čuti, zakaj razmišlja in deluje na določen način, kako hitreje in bolje zaznavati in sprejemati signale telesa in poslušati svoj notranji glas.

V psihodinamski psihoterapiji je npr. poleg pogovora velik poudarek tudi na delu s telesom. Ravno telo je tisto, kjer so vtisnjeni naši najzgodnejši občutki ter na zunaj odraža dogajanje, ki se odvija znotraj nas. Klient skozi proces začne prepoznavati čustva in jih izražati, doživljanje postaja močnejše in bolj pristno, čutenje lastnega telesa in prepoznavanje občutkov dobiva novo dimenzijo, globlje spoznavanje samega sebe vodi na novo pot življenja. Pri tem psihoterapevt stopa skupaj s klientom po tej poti spoznavanja samega sebe, svojega notranjega in zunanjega doživljanja, opazovanja notranjega in zunanjega sveta ter odkrivanja lastnih virov moči.

Trajanje in pogostost srečanj individualne psihoterapije je odvisno od psihoterapevtskega pristopa, po katerem deluje terapevt, od težav s katerimi se klient sooča, njegovih finančnih zmožnosti ter postavljenih ciljev, ki jih klient želi doseči. Tako so lahko terapije kratkotrajne z nekaj obravnavami ali pa dlje časa trajajoče terapije, od nekaj mesecev pa celo do nekaj let.


Skupinska psihoterapija

Poznamo več vrst skupinske psihoterapije, ki se med seboj razlikujejo predvsem glede na velikost skupine, možnosti vključevanja novih članov v skupino (zaprta ali odprta skupina) in glede na trajanje skupine (enkratne, kratkotrajne, dolgotrajne). Vsaka izmed možnih kombinacij ima neke svoje karakteristike, vsem pa je rdeča nit dinamika, ki se oblikuje v skupini.

V skupinski psihoterapiji je temelj terapevtskega dela skupinska dinamika, ki se oblikuje in deluje znotraj celotne skupine. Pomembni so vsi odnosi, ki se oblikujejo in odvijajo v skupini, tako med člani kot tudi med posameznikom in terapevtom, vendar odločilno vlogo prevzema dinamika in procesi, ki se odvijajo med člani.

Terapevt zavzema bolj pozicijo zunanje podpore in lahko uporablja različne intervence s katerimi spremlja proces, zagotavlja varnost ter skrbi, da se spoštujejo vsi dogovori in okvirji delovanja skupine, ki so na začetku skupaj postavljeni. Ker skupina predstavlja neko mikro okolje zunanjega sveta, celoten proces večkrat v ospredje pripelje bolj odnosne teme oziroma postavitev posameznika z vsemi njegovimi temami, težavami, čustvi, vedenjem in mišljenjem v direkten odnos do drugih in njihovo odzivanje nanj.



Skozi skupinsko dinamiko posameznik lahko opazuje in spoznava svoje vzorce vedenja, reagiranja na zunanje dejavnike, preverja kaj ob njegovem doživljanju in odzivanju opazijo in čutijo ostali člani skupine, kako se ostali odzivajo nanj, kakšni so njegovi miselni vzorci in kakšna čustva se pojavljajo v različnih situacijah z drugimi udeleženci. V ospredje stopijo posameznikove strategije vzpostavljanja odnosov in njihovega vzdrževanja, posameznikovi strahovi in obrambe, prepoznavanje in izražanje lastnih potreb ter spoštovanje in zadovoljevanje potreb drugih. Vse to se odvija v interakciji z ostalimi člani skupine in pogosto se kaj hitro izkaže, da v vsem tem dogajanju in doživljanju sveta posameznik ni sam in ni edini, ki deluje, razmišlja, čustvuje na določen način.

Med cilje skupinske psihoterapije lahko uvrstimo tudi premagovanje težav pred izražanjem v javnosti oziroma pred skupino ljudi, lajšanje socialni anksioznosti in zmanjševanje občutka socialne izključenosti ter pomoč pri vzpostavljanju stikov, izboljšanje in reševanje konfliktnih odnosov ter lažje razumevanje sebe in drugih v interakciji. Skupina se skupaj uči večje povezanosti, vzajemnosti, podpore, poslušanja in sprejemanja ter medsebojnega komuniciranja. Posameznikom nudi možnost testiranja sebe v vlogi poslušalca, govorečega ali pa samo opazovalca, zbuja lastne teme ob poslušanju drugih in ponuja možnost, da s svojimi izkušnjami in prisotnostjo posamezniki pomagajo drug drugemu. Pogovor, različni pogledi in zgodbe drugih ter iskanje rešitev dajejo upanje in iskanje novih poti za izhod iz stiske.

Trajanje in pogostost srečanj skupine je različna glede na namen in strukturo dela, vsekakor pa ni tako svobodna, kot pri individualnih terapijah, saj je vezana na skupinski dogovor in zavezanost celotni skupini.

Mateja Švetak, specializantka psihodinamske psihoterapije

Prenesi eRevijo

Za dobro duševno zdravje, št.2

Prenesi
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se