Skupinska plesno-gibalna psihoterapija: Zakaj lahko deluje zame?

TELO

Plesno-gibalna psihoterapija verbalnemu kanalu, dodaja še telesni nivo. Vsak izmed nas namreč ne komunicira le z besedami, temveč v 60-80% tudi s svojim telesom. Eno je trenutna telesna govorica, ki odraža, kako udobno nam je v določeni situaciji, obstaja pa še naš gibalni podpis - skupek prirojenih in skozi življenje naučenih telesnih gibanj, stanj in odzivov, ki jih težko zavestno nadziramo, saj so se tako utrdili, da so postali že del naše osebnosti.

In ravno ti telesni/gibalni mehanizmi, ki se jih ne zavedamo, ker so nam že tako 'domači' in samoumevni, so ključ do razumevanja nezavednih vzorcev, ki tiho in vztrajno poganjajo naša življenja ter nam velikokrat ne dopustijo, da bi v življenju naredili spremembo.

Noben vzorec našega gibalnega podpisa sam po sebi ni slab - gre le za to, da so predvsem zgodnja, seveda pa tudi kasnejša okolja, v katerih smo odraščali in bivali, spodbujala samo določene telesne in čustvene odzive ter zavračala druge (za tisto okolje manj primerne) odzive. In tako smo se naučili, ne le hoditi skozi življenje, ampak hoditi na točno določen način, da smo pasali v naše okolje/družbo/družino, dobili vsaj nekaj pozornosti ter predvsem neke vrste odziv, da smo vidni, slišani, ljubljeni ter kot taki, preprosto rečeno, obstajamo.
In to še vedno počnemo kot odrasli - svoje mehanizme iz otroštva smo v svojem telesu nesli s seboj in morda smo na točki, ko prepoznavamo, da sami sebe oviramo pri koraku naprej ter se sprašujemo, kaj delamo 'narobe', da se ves čas vrtimo v začaranem krogu.

TELO V PRIMARNIH ODNOSIH

Skozi odnose (predvsem s primarno družino, ne pa izključno) se najbolj razvijajo naši možgani. To, da mama posnema otroški smeh, zrcali njegovo telesno govorico in se nanjo odziva, otroku potrjuje, da obstaja, da je živ, da je some-body (utelešeni nekdo). Skozi odraščanje namreč sebe najprej doživljamo KOT telo (utelešeni nekdo - telesni ego), šele nato pa sebe V telesu (utelešeni jaz - ego).

In vse to zaradi odnosov - sam po sebi noben izmed nas ne more postati nekdo, kaj šele samozavesten in unikaten jaz. Potrebujemo odnose - tako tiste, ki nam zrcalijo naše najgloblje rane (to ne pomeni, da moramo večno ostati v njih), kot tiste, kjer se spočijemo in opogumimo za spremembe.
Več kot je takih avtentičnih, čustveno pretočnih, sprejemajočih in prisotnih odnosov - lažje spuščamo svojo obrambo in gradimo nove, v tem obdobju našega življenja, za nas bolj optimalne mehanizme delovanja, čustvovanja, komuniciranja...

TELO V SKUPINI

Psihoterapevtska skupina stremi k ustvarjanju prav takih odnosov, ki nam dovolijo, da smo vedno bolj mi ter nam pomagajo videti in razumeti, kakšno prtljago in mehanizme preživetja nosimo s seboj iz naših primarnih odnosov.

Vsaka skupina deluje kot družba v malem in ima kot taka moč, da iz nas izvabi točno take verbalne in neverbalne vzorce delovanja kot vladajo v odnosih naše primarne družine, v odnosih z našimi prijatelji, znanci, v partnerstvu ali v službi. Vsak namreč v odnose vstopa s svojim telesom - s svojim gibalnim podpisom - s svojo zgodbo. Nezavedno reagiramo na besedo, pogled, kretjo ali gib/dejanje so-udeleženca v skupini.

Psihoterapevtska skupina se od drugih skupnosti loči v tem, da vso to verbalno in neverbalno interakcijo, ki se večino časa dogaja avtomatsko in nezavedno, pripelje na površje, ozavesti, kaj se dogaja ter posamezniku in skupini pomaga razumeti, kako se to povezuje s primarnimi odnosi, preteklimi izkušnjami, travmami, otroštvom...

Bistvo in dodaten učinek plesno-gibalne psihoterapevtske skupine pa je V GIBALNEM DELU. Vsako srečanje skupino vodim v tematsko usmerjeno neverbalno interakcijo ('gibalni proces'), ki bistveno hitreje (a še vedno kontrolirano) na površje prinese prav tist nezaveden material, ki smo ga skrbno zaklenili v telo. Nato pa točno s tem materialom fizično 'delamo'. Dodajamo tiste dele našega gibalnega podpisa, ki posamezniku (z)manjkajo pri tem, da bi zmogel čutit in sprejet sebe. Hkrati pa fizično mehčamo tiste dele našega gibalnega podpisa, ki nas pretirano ščitijo pred želeno spremembo ter skozi gibanje raziskujemo tista področja/kvalitete našega življenja, ki nam niso bila dovoljena.

Vsako novo telesno občutje in način gibanja/odzivanja, ki ga skozi 'gibalni proces' v telesu spontano ali zavestno sprožimo, ustvarja nove možganske povezave, s tem pa odpira možnost za drugačno delovanje v našem življenju.

Ključen del vsakega gibalnega procesa je tudi VERBALNA DISKUSIJA, ki osmisli vse neverbalne interakcije s seboj in drugimi. Pri tem nikoli ne zmanjka materiala za pogovor, vsak posameznik pa prejme dovolj razumevanja, da se vsako srečanje premakne bližje svojemu terapevtskemu cilju.

PREIZKUSI ALI JE TO ZATE?

Ker je plesnogibalna psihoterapija navadno precej nova in malenkost drugačna izkušnja kot pogovorna psihoterapija, te povabim, da stopiš v kontakt z mano - se z mano najprej spoznaš 1:1, nato pa pred priključitvijo redni skupini preizkusiš ali je skupinska oblika dela primerna zate.

Za več informacij in prijavo, preko njenega profila kontaktirajte psihoterapevtko Saro Idzig, mag. plesno-gibalne psihoterapije (gumb "Naročite se na termin").

Vabljeni!

Preberite več:

Skupinska psihoterapija



Prenesi eRevijo

Za dobro duševno zdravje; št. 9, oktober 2022

Prenesi
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se