Samoaktualizacija ali recept »kako postati najboljša verzija sebe«?

Kaj je razvoj lastnega potenciala? Pogosto se sprašujemo o tem, kako lahko uresničimo in dosežemo realizacijo lastnega potenciala oz. sposobnosti, poiščemo tehnike, določene načine in nasvete, ki bi nam lahko pomagali »razkriti« svoj pravi jaz in naše talente.

Pojem samoaktualizacije se je razvil po 2. svetovni vojni v Ameriki. Po mnenju psihologa Abrahama Maslowa človeška motivacija temelji na iskanju izpopolnitve in spremembe preko osebne rasti. Celoten pojem samoaktualizacije je uvrstil v hijerarhijo potreb, med katerimi je najvišja težnja po osebnostni rasti.
 

Zgodovina samoaktualizacije

Povojno obdobje je bilo idealno za razvoj tovrstne teorije. Po dolgih letih negotovosti in globalnega ustrahovanja so ljudje namreč začutili, da lahko zadovoljijo osnovne potrebe, ki jih je Maslow označil kot predhodne in pogojne za samoaktualizacijo. Sem spadajo potrebe po fizični in psihični varnosti, hrani, vodi, občutku pripadnosti in skupnosti. Ideja, da se človek lahko razvija v primeru zadovoljenih osnovnih potreb, je bila dobro sprejeta in postala eden od temeljev razumevanja procesov človeške motivacije v 20. stoletju. Od takrat naprej in do sedaj je bila Maslowa teorija večkrat deležna kritike in dvomov. Osnovni argument nasprotnikov se nanaša na človekovo sposobnost osebnostne rasti tudi v primeru nezadovoljenih osnovnih potreb, vendar tukaj raziskovalci naletijo na več ovir, ki se nanašajo predvsem na različno pojmovanje samoaktualizacije.

Kljub velikemu doprinosu k teoriji samoaktualizacije Abraham Maslow ni avtor omenjenega pojma. Prvič ga je uporabil psihiater Kurt Goldstein. Samoaktualizacijo je pojmoval kot končni cilj eksistence vsakega organizma v biološkem pomenu. Človekova želja po samoizpopolnitvi in ​​nagnjenost posameznika, da se udejanji v svojem potencialu, imata po mnenju Goldsteina biološki in celo fiziološki temelj. Njegov pogled na osebnostno rast izvira iz prirojene biološke tendence vsakega živega bitja po razvoju in rasti. Ta postopek je po mnenju znanstvenika neustavljiv in tako naraven, da ga ne rabimo pospeševati; pomembno pa je, da ga ne oviramo. Goldsteinova teorija je za raziskovanje pojma samoaktualizacije navdušila psihologa Carla Rogersa, ustanovitelja humanistične psihoterapevtske smeri usmerjene na klienta (Person-centered psychotherapy). Samoaktualizacijo Rogers vidi kot neustavljiv »organizmični« proces, ki traja celo življenja. Ta postopek nima končnega cilja, vendar se lahko razvije do meje, ki človeku omogoči maksimalno približanje idealni predstavi o sebi. Samoaktualizacija v Rogersovem pojmovanju pomeni premikanje vsakega organizma oz. človeka v smeri avtonomije in zaupanja lastnim izkušnjam. Osnovni pogoj za ta postopek je videl v kongruentnosti oz. skladnosti realnega in idealnega »selfa«, kar pomeni skladnost tega, kar smo, s tem, kako vidimo najboljšo verzijo sebe. Ta postopek ni lahek in zahteva sprejemanje preteklih izkušenj, polno prisotnost v sedanjih in veliko odprtosti novim izkušnjam.
 

Kdo je aktualizirana oseba? 

Samoaktualizacija, ki traja celo življenje, nima končnega cilja v smislu zaključka, a je Maslow določil značilnosti, ki jih ima po navadi oseba, ki je dosegla določeno raven osebnostnega razvoja. (Perera, 2020):

1.  Samoaktualizirani ljudje so zvesti sami sebi, sprejemajo svoje napake in napake drugih ljudi brez pretirane kritike.

2. Takšni ljudje so neodvisni in iznajdljivi, ne zanašajo se na mnenje drugih ljudi, vendar ga lahko upoštevajo, v kolikor presodijo, da ima lahko dober vpliv na njihovo osebnostno rast.

3. Imajo dobro razvito sposobnost vzpostavljanja globokih in ljubečih odnosov z drugimi ljudmi.

4. So hvaležni tudi za samoumevne stvari v življenju. Ni jih sram priznati, da so hvaležni za to, kar imajo.

5. Ob oceni družbenih situacij lahko presodijo med tem, kar je resnično in površno. Za to ne potrebujejo mnenja drugih in se lahko zanesejo na svoj lasten občutek.

6. V procesu ustvarjanja lastnega mnenja se ne zanašajo na svojo kulturo ali okolje.

7. Nagnjeni so k sprejemanju življenja kot poslanstva, ki jih kliče k cilju, ki presega njihovo bivanje. 

Omenjene karakteristike se v veliki meri ujemajo s tistimi, ki jih je C. Rogers določil za opis popolnoma delujoče osebe (fully functioning person), ki jih je bolj natančno opisal v svoji knjigi »On becoming a person«.











Zaključek 

Glede na vse napisano lahko sklepamo, da za potek osebnostne rasti ne potrebujemo čudežnih metod, marveč ustrezno organizirano okolje in prepričanost v lastne vrednote ter svojo pot. V današnjih časih se veliko ljudi sprašuje, ali so sposobni osebnostne rasti in aktualizacije lastnega potenciala. Mislim, da se odgovor skriva v tem, kako zaznavamo svoje okolje in, ali se počutimo varno, sprejeto ter ljubljeno. Pričeti moramo ravno na tej točki in si priznati, da okolje, v katerem se znajdemo, ni zmeraj najbolj primerno temu, da postanemo najboljša verzija sebe. To je prvi korak k začetku razvijanja svoje osebnosti.

Upoštevati moramo tudi globalna dogajanja, spremembe in množično razpoloženje, ki zagotovo vpliva na naše delovanje ter na občutek tega, ali smo resnično na točki, iz katere lahko rastemo. Po drugi strani obstaja mnenje, da za samoaktualizacijo ne potrebujemo posebnih pogojev in se lahko razvijamo tudi v pogojih, ki niso varni ali primerni za to. Ta pogled je sicer bolj sodoben, pojavi pa se dilema, ali razvijamo lastni potencial ali neke vrste strategije adaptacije v situacijah, ki so potencialno nevarne/nestabilne.
Pustimo si sami odločati, saj bi ravno tako naredila oseba, ki je na poti samoaktualizacije in polnega delovanja v mejah svojega potenciala.

Pripravila Stanislava Grachova, mag. klin. psih., spec. psihoterapije

Vir:
SimplyPsychology.org: 
Self-Actualization

Morda bi vas zanimalo: 

Individuacija ali kako v polnosti zaživeti sebe

Oglejte si
naše terapevte, ki vam lahko nudijo podporo


 

 



Prenesi eRevijo

Za dobro duševno zdravje; št. 11, marec 2023

Prenesi
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se