Poporodna depresija in njene zgodbe

Poporodna depresija je oblika velike depresivne motnje, ki se pojavi pri mamah po rojstvu njihovega otroka. Simptome poporodne depresije lahko vsaka mama doživlja drugače. Najpogosteje se pojavijo nepričakovano, ko mamica, ki pričakuje, da bo po rojstvu svojega otroka čutila nepopisno veselje, občuti popolnoma nasprotna čustva.


Pomembno je vedeti, da poporodna depresija ni mamina krivda, še manj pa pokazatelj, kako dobra mama je. Poporodna depresija je bolezen in nikakor ni razlog za sram!

Pogostost poporodne depresije

V Sloveniji po porodu najmanj ena do dve ženski od desetih postaneta depresivni. Pri NIJZ ocenjujejo, da letno zaradi omenjenih motenj trpi 1.800-3.600 žensk. Pogosteje se pojavi pri mamah, ki so imele že v preteklosti težave z depresijo ter pri tistih, ki so imele poporodno depresijo že pri katerem od prejšnjih porodov.

Trajanje poporodne depresije

Motnje se začnejo pojavljati 4 do 6 tednov po porodu, lahko pa tudi kasneje. Običajno trajajo od 3 do 6 mesecev, včasih pa še veliko dlje.

Vzroki poporodne depresije

Vzroki za nastanek poporodne depresije so različni. Gre za medsebojno učinkovanje različnih dejavnikov, kot je kemično neravnovesje v telesu, hormonske spremembe po porodu, osebnostne značilnosti matere, frustracijska toleranca in naučeni odziv na stresne okoliščine, nepredvidljive zahteve materinstva – pomanjkanje spanja, težave z dojenjem, sprejemanje svojega telesa po porodu, odnos in podpora partnerja, finančna stiska. Pojavi se lahko tudi kot posledica travmatične izkušnje zelo težkega poroda, zdravstvenih težav novorojenčka ali celo splava.

Znaki pri poporodni depresiji

Značilni občutki, ki prevevajo mamo v poporodni depresiji so nemoč, žalost, nemirnost, občutek nesposobnosti, obup in pomanjkanje volje do življenja. Pojavi se lahko pomanjkanje energije, težave s spanjem, ter posledično nezbranost, počasno razmišljanje in neodločnost. Vsako opravilo lahko predstavlja hud napor. Mama lahko doživlja hude občutke krivde, osamljenosti in zapuščenosti. Ne čuti več zadovoljstva v stvareh, ki jih je prej rada počela. Ne zanima je dogajanje v okolici, lahko pa se pojavi tudi nezanimanje za otroka. Stiska se lahko izraža skozi jokavost ali razdražljivost. Zmanjša se tudi zanimanje za spolnost ter povečan ali zmanjšan apetit. V skrajnih primerih lahko pride tudi do pojava samomorilnih misli.

Pomoč pri poporodni depresiji

Nekatere ženske pri poporodni depresiji okrevajo same po sebi, ko se na nov življenjski slog nekoliko navadijo, ko dojenček odrašča in se lahko začne mama bolj svobodno gibati. Dokazano pa je, da se veliko hitreje začnejo bolje počutiti, če poiščejo strokovno pomoč. To lahko najdejo preko svojega osebnega zdravnika, ki jih napoti k psihiatru. Najpogosteje pa pomaga individualna pomoč psihoterapevta ali skupinska obravnava pod vodstvom strokovnjaka. Za zelo učinkovito velja kognitivno-vedenjska terapija, s pomočjo katere se mati nauči spreminjati svoje misli.


V nadaljevanju preberite občutja in razmišljanja mamic, ki so se srečale z izzivi poporodne depresije:


"V resnici sem bila jezna, ampak tega idealne mamice ne smejo, je odzvanjalo v moji podzavesti. Idealne mamice niso nikoli jezne na otroka. Tako se je povečeval moj strah, da bo umrla ponoči v postelji… Kadar je celo uro spala, sem hodila poslušat dihanje.

Pomagali so mi pogovori z možem in terapevtko, h kateri smo hodili prej na partnerske delavnice. Končno sem si dovolila začutiti, da bi deklico včasih vrgla tudi skozi okno (ni mišljeno dobesedno), ko me ni pustila spati, čeprav jo imam neizmerno rada."
Anka



"Pravo trpljenje pa se je začelo šele, ko sva prišla iz porodnišnice domov. Mene je prežemal strah, tesnoba, stiska, žalost, obup…. Nad vsem, kar je bilo v zvezi z življenjem. Ker pa je bil sin tako zelo pričakovan in zaželen, sem vsa ta čutenja potiskala vase, saj si tega nisem upala povedati, saj naj bi otrok prinesel le neskončno veselje in srečo, ne pa ravno obratno. Počasi sem le s težavo povedala par stvari, pa nisem naletela na razumevanje. Vsi so me le nekako tolažili, da bo vse minilo, da je to pač normalno…

Zanimivo, da do sedaj nisem vedela, da obstajajo tudi taka občutja in da to doživljajo tudi druge mamice, kajti do tedaj mi nobena ni povedala nič o tem. Vse so se skrivale, kot bi jih bilo sram. Zato sem se jaz počutila še bolj grozno, ker sem bila prepričana, da se vse dogaja le meni.

Po nekako dveh mescih strahov, tesnobe, trpljenja nasploh, pa moja duševnost oziroma podzavest ni več zmogla. Padla sem v depresijo in si želela le smrti. Prepričana sem bila, da je za moje težave kriv sin in do njega sem čutila le jezo in želela sem si, da bi umrl. Mučila me je nespečnost, imela sem težave s prehranjevanjem. Bila sem v globoki depresiji.

Počasi, počasi se je moje stanje izboljšalo, tudi odnos do otroka je postajal bolj pristen. Vidim, da šele danes, po štirih letih, lahko dam sinu tisto, kar je potrebno za zdrav razvoj. Lahko pa rečem, da je bila bolezen dobra odskočna deska, da sva življenje sploh pravilno ovrednotila in res začela živeti zdrav odnos – do sebe, do naju in navsezadnje do staršev, ki so naju vzgojili v občutku krivde, v strahospoštovanju,…

Zadeve so se začele nekako odvijati, ko sem svoji ginekologinji končno potožila o svoji stiski. Ona me je napotila k specialistki in to je bila rešitev zame in tudi za naju. Res, da sem rabila še dodaten mesec, da je zdravnica sploh videla resnost moje bolezni, kajti moj način se ni spremenil. Še vedno sem skrivala in tlačila stisko. Po mesecu sem začela z zdravili in tako tudi prekinila z dojenjem, ki pa mi je tako ali tako povzročalo le trpljenje, kajti preveč sem se bala bližine z otrokom.

Zdravnica naju je vključila v terapevtske skupine. Jaz sem hodila v skupino mamic s podobnimi izkušnjami kot mojimi, tako, da sem počasi spoznala, da nisem nora in da se to dogaja tudi drugim."
Irena


"V knjigah o nosečnosti sem vedno preskočila poglavje o poporodni depresiji, tako zelo sem bila gotova, da se to meni ne bo zgodilo. Nisem videla razloga, zakaj bi se mi: oba z možem sva si otroka neznansko želela, midva sva se krasno razumela, mož je bil naravnost zlat do mene. Vsa nosečnost je potekala, kot bi morala, nobenih večjih težav nisem imela, le v drugi polovici me je mučila nespečnost, kar pa sem reševala s tem, da sem hodila počivat, ko sem prišla iz službe. Pa utrujena sem bila kar naprej. Rodila sem težko, porod se je zavlekel, ker je imela Zala velik obseg glavice. Na koncu so ji pomagali z vakuumom in zaradi tega sem dobila precej šivov.

Po porodu bi kar spala in ves čas se mi je zdelo, kot da nisem zares rodila, kot da Zala, ki sem jo dojila, ni res moja. Bila je krasen dojenček, občudovala sem jo, nisem pa čutila potrebe po tem, da bi jo stiskala in crkljala. Nič se nisem pogovarjala z njo. Prav mehansko sem jo negovala in dojila, ker sem bila to pač dolžna in ker so to od mene poričakovali.  Namesto pričakovanih burnih čustev sem čutila le nekakšno pasivnost, včasih celo razdraženost.

Doma se je moj občutek nadaljeval. Pridružila pa se je še huda nespečnost. Že sama nisem mogla spati, kadar pa sem le zadremala, se je Zala  zbudila in sem jo morala dojiti. Bila sem že tako utrujena, da se mi je kar mešalo. Vsaka stvar me je pripravila do joka. Želela sem si, da bi se lahko kam umaknila, da bi kar zginila od tod. Vsaka obveznost mi je predstavljala napor, mučila sem se iz ure v uro, vsak dan. Vse me je skrbelo. Imela sem občutek, da ne obvladujem več svojega življenja, da sem le še molzni stroj. Mož me je zelo razumel, videl je mojo stisko, preskrbel je, da sem obiskala psihiatra, ki mi je predpisal zdravila. Zaradi njih sem sicer  morala nehati dojiti, ampak mi je v tistem času prav odleglo. Na srečo otrok ni imel težav s preklopom na stekleničko, vsa nočna hranjenja je prevzel mož in počasi se mi je zazdelo, da bom zmogla. Mož je še bolj pozoren do mojega razpoloženja in se še bolj aktivno vključuje v gospodinjsko delo, seveda, kolikor mu dopušča čas. Jaz pa več časa preživim zunaj, na sprehodih in mislim, da mi to zelo pomaga. Ne morem sicer reči, da se počutim popolnoma tako, kot pred depresijo, gre pa stalno na bolje. Enkrat na teden si vzamem čas zase in grem na aerobiko, kar mi ogromno pomeni. Še najbolj pa sem vesela občutka ljubezni, ki sem ga razvila do svoje deklice."
Špela

Vse zgodbe in še več drugih so objavljene v knjigi Poporodni izziv, avtorice Eve Hrovat Kuhar, univ. dipl. psih., partnerske in družinske terapevtke


Morda bi vas zanima še:
Samoocenjevalni test depresije
Vse o depresiji
Zgodba s psihoterapevtskega kavča - depresija

Preverite seznam naših psihoterapevtov



Imate za nas kakšno vprašanje ali potrebujete pomoč pri izbiri pravega terapevta zase?

Pokličite nas
041 55 82 82*
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se