Osebna izpoved o motnjah hranjenja

"Zadnja leta se spopadam z motnjami hranjenja, predvsem z nihanji med prenajedanjem in stradanjem ter raznimi dietami. Ugotovila sem, da so te motnje hranjenja tesno povezane z odnosi, predvsem z moškimi, s katerimi sem v določenem obdobju zapletena. Gre pa v osnovi za pobeg stran od čustev, s katerimi se nisem bila pripravljena soočiti. Pri prenajedanju gre seveda za čustveno tolažbo in omamo. Šele zadnje leto se svojih težav zavedam, o njih govorim in s pomočjo psihoterapije odkrivam, kje se skrivajo pravi problemi in kaj me sploh teži.

Že v najstniških letih se je pokazalo moje norenje za fanti. Prva 3 leta na gimnaziji sem si obupano želela moške pozornosti. Želela sem si fanta in kot sokol naokoli pogledovala praktično za vsakim, v svoji glavi sem jih označila za »moške žrtve«. Ko sem odkrila čar poljuba, mi je predstavljal smisel v življenju to, da nekega fanta osvojim do te točke, da me poljubi in sem potem pomirjena, potešena in greva lahko vsak svojo pot naprej. Vseeno pa je ta potešitev trajala denimo samo nekaj dni, tednov morda, potem pa je bil spet čas za »lov«. Imela sem celo kopico fantov samo za poljub in nezadovoljno iskala nekaj novega. V tretjem letniku se je v meni nabrala močna stiska. In kar nenadoma sem začela preveč jesti. Ne vem sploh točno kdaj in kako, ampak znašla sem se na točki, da sem morala obvezno vsak dan izvesti svoj majhen privaten ritual hranjenja, sicer sem bila močno razdražena in nisem mogla normalno funkcionirati. Pogosto sem dopoldne ves čas pouka tuhtala samo o tem, kaj si bom šla po pouku kupiti za jest, mogoče slasten sendvič, kebab, čokolatine, čokolade, KinderBueno 6 paketov, sladoled celo banjico... Od fantazij sem bila čisto blažena in se res takoj po pouku vrgla v nakup, oddivjala s kolesom domov, se spravila v posteljo in skrivoma jedla. Potem sem lahko »normalno živela naprej«, jedla še kosilo in tako naprej. Pogosto se je ritual moral ponoviti tudi zvečer. Mami je za moje očitno pridobivanje na teži krivila nezdravo malico na šoli in vsesplošno nezdravo prehranjevanje med mladimi, ni pa se vprašala, če za tem stoji kaj več. Ali pa se ni hotela.
V tretjem letniku je bil torej vrhunec slabega počutja, pogosto se mi je zgodilo tudi, da sem se šla napit s prijatelji (in to pogoltno napit), kar se je vedno slabo končalo in med tem poskušala osvojiti kakšnega moškega, kar je pogosto puščalo še dodatne srčne rane.


Prišel je četrti letnik in na začetku leta sem spoznala nekega fanta, ki se mi je nemudoma zazdel očarljiv, nenavaden, šarmanten, umetniški. Povabil me je v kino in že po prvem zmenku sva postala par. Od takrat sva se dobivala praktično vsak dan, bila sem vsa v ognju, v rožicah, sveže zaljubljena in postopoma se je med nama začela plesti ljubezen. Moji problemi s prehranjevanjem in prenajedanjem so sami po sebi izzveneli. Še vedno sem rada jedla, vendar nikakor več skrivoma. Če že sva si s fantom kdaj skupaj privoščila kaj slastnega za pod zob, vendar je bilo vse javno in ne iz čustvenih potreb. Ta fant je oboževal moje telo, mene kot celoto, notranjost in zunanjost in mi to jasno redno govoril. Bila sem srečna kot že leta ne. V mojem srcu je bil mir, veselje, vsesplošna radost do življenja, spet sem bila nasmejana, živahna, zagnana za stvari okoli sebe... Brez da bi se trudila sem shujšala okoli 10kg. S tem fantom sva bila par dve leti in pol, nakar je nekega dne rekel, da mu je všeč neko drugo dekle. Nisem mogla razumeti, kaj se dogaja. Vložila sem vse svoje sile v reševanje zveze, vendar sva po nekaj tednih res šla narazen.
Tako sem ostala strtega srca, ampak čustev nisem praktično nikoli pokazala ali spravila iz sebe. Poletje sem namenila zdravi prehrani in športu in shujšala kakšne 7kg in se vsaj telesno super počutila. Seveda je v meni prebivala neznanska bolečina, globoka žalost, ki pa sem jo ignorirala in svojo pozornost namenila vsem drugim stvarem kot temu, denimo osvajanju drugih fantov.


Jeseni sem odšla na Erasmus izmenjavo. Znašla sem se v popolnoma novem svetu, obdana z novim jezikom, novimi ljudmi, nenehnim dogajanjem. Že po nekaj dnevih sem na spoznavnem pikniku spoznala eno leto starejšega fanta, ki me je obnorel že po nekaj minutah. Seveda sem ga takoj hotela »osvojiti«. Po nekaj tednih se je med nama res nekaj zgodilo, vendar nikoli ni prišlo do prave ljubezni. Najino »razmerje« je bilo bolj klavrno, bolj kot ne afera in ob tem neko prijateljstvo, partnerja za večerno dogajanje in skupne zabave in občasni fizični kontakti... Jaz pa sem živela in dihala samo za skupna srečanja. Ko ga nisem videla, sem čutila obup in praznino. In tako so se ponovile moje težave s hrano, ki so do te točke nekaj let mirovale. Vsakič, ko se nisva mogla videti, sem šla v trgovino in v pekarno in si nakupila kruh, pecivo, kosmiče, čokolado, oreščke, karkoli in se zavlekla v svojo sobo v posteljo in jedla kakšno uro do dve, dokler nisem od izčrpanosti zaspala.
Po pol leta sva z razmerjem zaključila, ker je odšel v tujino in meni se je z njegovim odhodom sesul svet – spet sem zapadla v hudo prenajedanje, depresijo. Potem sem se odločila, da zdaj pa konec in da bom shujšala. In tako sem se za nekaj mesecev vrgla na težko dieto, med katero sem zelo trpela, umaknila sem se v osamo, takrat sta se v meni začeli razvijati huda tesnoba in anksioznost.

Motnje hranjenja


Ko sem prišla v Ljubljano sem se znašla v zastrašujoči praznini, nisem vedela, kaj naj bo moj naslednji »cilj« vreden življenja in od obupa sem vase metala ogromno hrane, moja teža je nihala, naslednje mesece sem preživela v dveh skrajnostih: od kompulzivnega prenajedanja do neizprosnih diet. Po nekaj mesecih tako stresnega življenja se mi je razvila tesnoba, anksioznost, nisem si upala med ljudi, pogosto sem doživela anksiozni napad sredi ulice in se morala čim hitreje umakniti na svoj dom. Vrtela v neuspešnih dietah in prenajedanju, dokler se nisem odločila, da končno nekaj spremenim. Prvi korak je bil, da sem odšla na masažo sedmih čaker, ki je dejansko delovala in v meni »odblokirala« določene energetske kanale, vsakič, ko sem se vrnila z masaže, sem doživela hud napak joka in jeze, podivjano mlatila posteljo in vzglavnike, jokala po eno uro v kosu in med temi »napadi« sem marsikaj ugotovila: od kje žalost, od kje jeza, na koga sem jezna... Prav tako sem se vključila na Muzo, svetovalnico za motnje hranjenja, kjer sem se preko pogovora s terapevtom začela malo bolj kompleksno zavedati svojih problemov, se poskušala umiriti in prekiniti z dietami in samo »biti«, samo »živeti življenje za življenje samo«.


Zdaj mi je lažje, po enem letu od prihoda iz izmenjave sem se tudi preselila v novo stanovanje, da spremenim okolje, kjer še zdaj živim z dvema prijateljema, življenje se nekako nadaljuje in stvari se nekako postavljajo nazaj na svoje mesto. Še vedno pa me (lahko tudi večkrat na teden) zajame globoka otožnost in praznina, ko ne vem, »za kaj naj živim« in se vse zdi dobesedno brez smisla, zdi se, da me NIČ ne more napolniti, ljudje me izčrpavajo, faks se mi zdi ničev, zajame me popolna brezbrižnost do vsega in um mi v takih trenutkih predlaga razne ideje, kot denimo, da bi se spet začela »hirati«, da bi osvojila tega ali tega moškega, se šla prenajesti in podobno. Skušam se obvladati in najti svoj »cilj« zunaj moških in zunaj hrane, kar pa mi pogosto spodleti in se še danes kdaj zatečem v prenajedanje, stradanje ali lov za moškim. Želim si živeti mirno življenje, kjer bi mi življenje osmišljalo življenje samo in da ne bi odvisno čakala na nov odnos.


Že 10 mesecev 1x tedensko obiskujem individualno psihoterapijo in se bolj in bolj zavedam svojih problemov in tudi njihovih izvorov. Zdaj si že znam bolje prisluhniti, se slišati, kaj se moje potrebe, želje? Zdaj že znam zaustaviti kakšno prenajedanje, poznam strategije, kako to preprečiti. Sposobna sem se ustaviti in narediti nekaj drugega, denimo iti na sprehod, poklicati prijateljico po telefonu ali plesati po sobi. In potem mine. In v mojem življenju je vedno več ljubezni do sebe in vedno več svetlobe. Treba se je zgolj malo umiriti, si vzeti čas zase, ne zatirati več svojih čustev. Treba se je z njimi soočiti, tudi če ni najbolj prijetno. Potrebno se je srečati z žalostjo iz oči v oči in jo spustiti ven. Če ne se to nabira v tebi in se sproža v oblikah depresije ali anksioznosti. Nikoli pa ne obupat, ker se vse težave da odpraviti, vendar z nekaj sočutja, potrpljenja in ljubezni do sebe."

Anonimno


Prispevek je bil pridobljen v okviru projekta "Uporaba sodobnih komunikacijskih medijev pri osveščanju glede duševnega zdravja mladih na prehodu v odraslost" Oddelka za psihologijo Filozofske Fakultete v Ljubljani in podjetja Talk Through d.o.o. s spletnim mestom www.mojpsihoterapevt.si

Projekt sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.




Morda bi vas zanimalo tudi:
Zgodbe s psihoterapevtskega kavča - motnje hranjenja
Anoreksija - bolezen sodobnega časa
Kako izbrati najboljšega psihoterapevta zase?

Preverite seznam certificiranih psihoterapevtov



Imate za nas kakšno vprašanje ali potrebujete pomoč pri izbiri pravega terapevta zase?

Pokličite nas
041 55 82 82*
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se