Narcisizem

Velikokrat lahko na različnih straneh preberemo, da živimo v kulturi narcisizma in da potrošniška družba spodbuja narcisistični vzorec. Naš svet vedno v večji meri bazira na vizualnih podobah, fotografijah lepih, mladih in široko nasmejanih posameznikih. Uspevajo najbolj prodorni, samozavestni, socialno spretni. Družbena omrežja so pomembno orodje, kjer se lahko predstavljajo v lepši luči, hranijo se z všečki in pohvalami.

Kaj je narcisoidnost? V grobem lahko rečemo, da je to posebna oblika odnosa do sebe in drugih. Zanj so značilni veličastni občutki lastne pomembnosti, pomanjkanje empatije do drugih, potreba po pretiranem občudovanju in prepričanje, da smo edinstveni in si zaslužimo posebno obravnavo. Navzven takšni posamezniki blestijo, navznoter pa jih prežema negotovost.

Rešite kratek anonimni test "Koliko narcisa je v meni?"


Kako pa ločimo zdravi in patološki narcisizem? Je narcisizem v porastu? S kakšnimi težavami se srečuje tak posameznik in kako mu strokovnjak lahko pomaga? Pri odgovorih na ta vprašanja nam je pomagal Gašper Lesar, specializant psihoanalitične psihoterapije.



Kako psihoterapevti razumete oz. definirate narcisizem? Kako se razlikujeta zdrav in patološki narcisizem?

Definiranje narcisizma je odvisno predvsem od uporabe in spremljajočih besed. Poznamo namreč primarni narcisizem, narcisistično osebnostno strukturo in osebnostno motnjo, v drugih poklicih pa še kakšno drugo besedno zvezo. Primarni se navezuje na razvojno stopnjo, skozi katero gre vsak človek in bi jo lahko v tem oziru poimenovali kot »zdravo«.

V zgodnjem otroštvu potrebuje otrok zadovoljevanje narcisističnih potreb po varnosti, ljubezni, ugodju, zaščiti, zrcaljenju. Obenem si želi biti spoštovan, upoštevan, viden in slišan. Kot lahko vidimo, so to povsem običajne potrebe in nikakor ne nekaj patološkega. Preko odnosov s primarnimi skrbniki otrok dozoreva, razvija pa se tudi njegovo samovrednotenje. Okolje, ki omogoča kar najbolj optimalen razvoj, omogoča čim večje zadovoljevanje otrokovih potreb ob optimalni količini frustracij, ko skrbnik zaradi običajnih življenjskih okoliščin ne zmore ugoditi vsem zahtevam. Otrok v tem času potrebuje fantazije vsemogočnosti (tako njegove kot starševske), ki se ravno s pomočjo občasnih frustracij umaknejo bolj življenjskemu vrednotenju samega sebe. V odrasli dobi se to kaže v dobrem samovrednotenju in samospoštovanju, ob hkratnem spoštovanju drugih.

Okolje, v katerem skrbniki otroku ne zmorejo nuditi dovolj sočutnega in varnega okolja, ko se mora boriti za pohvalo v dejavnostih, ki jih cenijo starši in jo prejme le ob odličnih dosežkih, lahko vodi v razvoj narcisistične osebnostne motnje. Otrokovo samovrednotenje v tem primeru ostaja odvisno od zunanjih potrditev, saj zaradi primanjkljaja pozitivnih izkušenj ne zmore zgraditi trdne osnove, na kateri bi slonel njegov občutek lastne vrednosti. Za lažjo predstavo: odrasel s to motnjo ostaja majhen, prestrašen otrok, ki išče točno tisto, kar mu starši ob primernem času niso zmogli dati, popolno sprejemanje, razumevanje, upoštevanje in občudovanje. Kljub določeni stigmi in težavnosti življenja s takšnimi osebami je po mojem mnenju potrebno zavedanje, da si ljudje tega niso izbrali sami, temveč so bili v zgodnjem otroštvu prikrajšani za celovito, ljubečo izkušnjo starša.

Kako lahko posameznik najlažje prepozna narcistično nagnjenje, npr. pri sodelavcu, prijatelju, partnerju...? Kako razmišlja, se vede, čuti nekdo s to motnjo?

Narcisističnega vedenja ni pretirano težko prepoznati, pogosto se precej razvije intelektualni del, ob hkratnem osiromašenju čustvenega dela.

Osebe se kažejo drugim z željo, da bi jih občudovali in oboževali, težko sočustvujejo z drugimi, so izkoriščevalski in arogantni. Cenijo in spoštujejo sebe, druge pa razvrednotijo, razen v primerih, ko nasprotna oseba zadovoljuje njihove potrebe (razvrednotenje se zgodi takoj, ko oseba tega ne počne več).

Pričakujejo posebno obravnavo, ki sledi njihovemu občutku večvrednosti, hitro čutijo tudi zavist, če je nekdo boljši od njih. Imajo vedno prav, saj bi priznanje napake razkrilo, kako je slab in nesposoben, kar se skriva pod fasado ravnanja, ki sem ga opisal. V samem bistvu ljudje z narcisistično osebnostno motnjo skrivajo svoj pristen, otroški del, ki je izredno ranljiv, z globokimi občutki sramu. Zunanjemu svetu pa kažejo fasado, lažni del osebnosti, ki skrbi za zaščito tega otroškega dela. Ob kriznih trenutkih se vsemogočnost hitro spremeni v depresivne občutke in razvrednotenje samega sebe.

V življenju teh oseb v grobem obstajajo tri skupine ljudi, idealni drugi, ki predstavljajo njihov podaljšek in služijo njegovim potrebam, sovražniki, ki jih ogrožajo in masa ostalih, ki jih lahko izkoristijo in zavržejo.



Kako poteka "zdravljenje"?

Kot pri vseh osebnostnim motnjah, je tudi pri narcisistični potrebnih veliko let trdega dela, potrpežljivosti in motivacije tako na strani osebe kot na strani terapevta. Glavni cilji so odvisni od vsakega posameznika, v splošnem pa si želimo doseči večjo čustveno širino z možnostjo izmenjavanja občutkov z drugimi osebami in utrjevanje občutka lastne vrednosti, da za pozitivno vrednotenje ne bi bilo potrebno izkoriščati drugih. Pri psihoterapevtskem delu se precej srečujemo tudi z ljudmi, ki imajo v svoji bližini »narcisa«, kar jih čustveno izžema in obremenjuje. Pri takšnem delu je precej časa namenjeno zavedanju, da niso sami krivi, raziskovanju preteklosti, ki je vodila do nezmožnosti zapustitve takšnega odnosa (ali večkratnem vračanju v takšne odnose) in postopnemu opolnomočenju.

Se tudi vi strinjate z ugotovitvami, da je ta motnja v porastu? Zakaj se tako razširja?

Na žalost nimam točnih, statističnih podatkov o razširjenosti te motnje, zagotovo pa se struktura družbe in prebivalstva vseskozi spreminja. Živimo v svetu, ki vse bolj ceni narcisistične kvalitete, kar predstavlja odlično okolje za razrast motnje in manjšo nagnjenost k iskanju pomoči, saj so lahko zelo uspešni in cenjeni ravno zaradi zgoraj omenjenih lastnosti. Na tem mestu bi rad dodal, da kvalitete, kot so samozavest, strmenje k doseganju najboljših rezultatov, spoštovanje samega sebe in druge, v samem bistvu niso napačne. Težave se pojavijo ob izkrivljanju in napačnem interpretiranju teh lastnosti, saj jih je mogoče doseči tudi na način, ki ne razvrednoti drugih ljudi in nima tako hudega vpliva na duševno zdravje ljudi, s tem pa tudi družbe kot celote.



Morda bi vas zanimalo tudi:
Kdaj na svetovanje in kdaj na psihoterapijo?
Kdaj na partnersko terapijo?
Osebna rast




Prenesi eRevijo

Za dobro duševno zdravje; št. 14, Pomlad 2024

Prenesi
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se