Na odgovornejših položajih vedno pogosteje prihaja do duševnih stisk

Dandanes se vedno več posameznikov, tudi iz poslovnega okolja, sooča z občutki tesnobe in duševnih stisk ter se posledično odloča za konzultacije ali psihoterapijo. O psihoterapevtskem procesu so se pri reviji Direktor pogovarjali s Heleno Weilguny, specializantko realitetne terapije in mediatorko, ki deluje na področju osebne, partnerske in skupinske pomoči ljudem na delovnem ter osebnem področju.


Odgovarja: Helena Weilguny

Vprašanje: Večina ljudi si še vedno ne predstavlja dobro, kaj je psihoterapija? V čem se le-ta razlikuje od svetovanja /konzaltinga/ ali coachinga, ki sta v poslovnem svetu bolj poznana? V čem so razlike in tudi skupne točke?

Skupna točka tega široko zastavljenega vprašanja je to, da gre pri vseh omenjenih za priložnosti osebnostnega razvoja na naših življenjskih področjih. Razlike so v tem, na kakšen način izvajajo to pomoč.

Coach ali osebni trener pomaga pri načrtovanju sprememb, ki so vezane na posameznikove potrebe in način življenja, sledi njegovih dosežkom. Skupaj iščeta pot do rešitve izziva, tako da coach vodi s pomočjo usmerjenih vprašanj.

Konzalting vključuje podajanje direktnejših, konkretnih strokovnih mnenj strokovnjaka specifičnim poslovnim skupinam. Lahko je dobra dopolnitev coachinga na individualnem nivoju.

Svetovanje ne pomeni dajanje nasvetov, ampak indirektna pomoč pri raziskovanju lastnih možnosti in ovir. Osredotočimo se na specifične težave, ki so običajno blažje vrste in je klient bolj opolnomočen. Svetovalec podpira in vodi klienta pri razumevanju svojega položaja, iskanju lastnih rešitev, vzporedno pa pridobi veščine, ki mu olajšajo spopadanje s težavami. Tako v svetovanju kot psihoterapevtskem procesu omogočamo konfrontacijo prepričanj in različnih pogledov.

Psihoterapija je že sama po sebi širok pojem. Gre za poseben odnos med klientom in terapevtom, kjer klienta vodimo v procesu samopresoje in samospoznavanja. Obstajajo številni pristopi, vsem pa je skupno to, da je za dober rezultat ključnega pomena, da se med njima ustvari varno in zaupno okolje kjer klient lahko iskreno in brez zadržkov govori o sebi. Takrat pravimo, da sta ustvarila dobro alianso ali povezanost. Dober odnos je ključen pri vseh omenjenih oblikah, vendar je v psihoterapiji to še posebej pomembno. Klient je v varnem, ljubečem okolju bolj pripravljen raziskovati svoje najintimnejše življenjske poglede, odnose, zgodbe. Govorimo o poglobljenem osebnem pristopu, kjer klient odloži svoje maske in zmore pogledati v globine svojega dojemanja sveta.

Motivirani klienti lahko uspešno odpravijo simptome čustvenih stisk, težav v medosebnih odnosih, duševnih motenj in osebno dozorijo. Cilj je doseči dolgotrajne spremembe, ki so povezane s spremembo temeljnih prepričanj, s katerimi zaznavamo svet okoli nas. Vsak človek je edinstven in na svoj način zadovoljuje potrebe v odnosih. V procesu psihoterapije ozavešča, kako jih je zadovoljeval do sedaj, dosedanje vzorce razmišljanja preoblikuje v bolj smiselne, s katerim bo lažje našel notranje ravnovesje, mir in občutek nadzora nad svojim življenjem. Čeprav nismo fokusirani na simptome, se ti z dvigom kvalitete življenja ublažijo ali izginejo. Psihoterapija je med metodami najdaljši in najbolj poglobljen študij človeške psihe.


Vprašanje: S kakšnimi psihološkimi težavami in stiskami se večinoma srečujejo vaši klienti, ki so v službah na odgovornejših pozicijah, so lastniki podjetij ali vodijo različne time ipd.?

Vodje so izpostavljeni konkretnim, visokim pričakovanjem, ali pa si že sami postavljajo visoka merila. Na dolgi rok se to lahko pokaže na različne načine, ko smo dlje časa izpostavljenim stresnim okoliščinam, morda celo mobingu.

V zadnjih letih najpogosteje prihajajo osebe na odgovornejših položajih zaradi t.i. anksiozno-depresivnih motenj; tj. paničnih napadov in tesnobnega občutka, ki se pojavlja iznenada, občasnih občutkov nemoči, brezvoljnosti, tudi jeze. Pogosti so tudi psihosomatski ali telesni simptomi, kot so nespečnost, glavoboli, prebavne težave in številni drugi, vendar zdravniški izvidi ne nakazujejo na bolezen. Vsekakor pa otežujejo normalno delovanje in produktivnost, saj se ob omenjenih težavah posamezniki težje koncentrirajo, občutijo nemir, napetost, so manj učinkoviti, kasneje tudi tožijo o izgorelosti. Utrujeni ljudje imajo tudi manj tolerance do sodelavcev. Uporabljajo vedenja, s katerimi poskušajo rešiti situacijo, za katera jim je kasneje lahko tudi žal. Zdi se jim, da morajo ves čas priganjati, pritiskati, težiti, reševati situacije, prepričevati, manipulirati.

Na drugi strani pa poznamo vodje oz. lastnike, ki poskušajo obratno: vse več bremena prevzeti na svoja pleča, rešiti težave sami in se vse bolj zapirati pred drugimi. V tem primeru silijo sebe v nerealne izzive in imajo občutek, da morajo sami vleči voz ter se ob tem lahko počutijo kot žrtve službe, sodelavcev.

Poleg težav v službi so pogosto pridružene še osebne težave v partnerskem odnosu ali odnosu do sebe.

Vodenje že po definiciji vključuje delo s skupino ljudi, kar pomeni, da vsak udeleženec prinese svojo zgodbo, svoje poglede, prepričanja, strahove in ambicije. S tem pa tudi razlike, ki jih ne sprejmemo vedno z odobravanjem. Na delovnem mestu so ravno ambicije in želja po uspehu bolj izrazito izražene kot v drugih okoljih, na primer doma. Ker pa ne gredo stvari vedno po naših načrtih, se lahko pri tem skrhajo tudi odnosi v skupini in si s tem zelo otežijo delovni proces.  Pri izzivih začnemo nezavedno uporabljati naša, v preteklosti pridobljena prepričanja, ki so nam morda takrat res pomagala, sedaj pa niso več uporabna. Vseeno ostajamo v svojem okviru razmišljanj in se vrtimo v začaranem krogu enakega videnja rešitev.


Vprašanje: Kako jim lahko pri tem pomaga vključitev v psihoterapevtski proces?

V psihoterapevtskem procesu klient ob podpori psihoterapevta ozavešča svoje, sedaj že avtomatizirane vzorce vedenja in razmišljanja, ki se jih je naučil v preteklosti. Pomembno je tudi razumevanje, do kje segajo naše možnosti vplivanja, kje pa je že odgovornost drugega. Pogosto namreč nehote verjamemo, da lahko vplivamo na druge ter da lahko z različnimi metodami vodimo skupino na točno določen način, ki je z našega vidika najbolj optimalen. To in druga prepričanja v terapevtskem procesu preoblikujemo v zavedanje, da je vloga vodje, da ustvarja pogoje za delovanje in se hkrati zaveda, da bodo ostali znotraj teh pogojev izbirali po svoje, saj tudi oni ves čas vzpostavljajo lastno ravnovesje. Vsak lahko prispeva le svoj del odnosa, vplivamo pa lahko ves čas le na eno osebo – sebe. Če to, ne samo vedo, ampak tudi verjamejo in izvajajo, se lahko odmaknejo od osebnega videnja in lažje slišijo, se dogovarjajo, usklajujejo medosebne razlike. Vodje se potem začnejo drugače zanimati za druge ali zase. Vseskozi iščejo nove načine, kako izraziti sebe in poskrbeti zase ob drugemu, in hkrati ostati z drugim povezan. Vsak raje prihaja na delo in je bolj motiviran, če čuti večjo povezanost, iskrenost in sočutje.

Vodje iz začetnega občutka nemoči, pridobijo večji občutek nadzora nad svojim življenjem, so bolj zadovoljni s svojim delom in sodelovanjem z drugimi. S pomočjo nove perspektive lažje skrbijo za ravnovesje pri zadovoljevanju svojih potreb in potreb podjetja ter razmejevanju z osebnim doživljanjem okoliščin. Kakovostneje skrbijo zase, saj zaradi dobrih izkušenj lahko opustijo star način razmišljanja in ga zamenjajo z novimi pristopi k težavam.


Nadaljevanje intervjuja lahko preberete na spletni strani revije Direktor.

Oglejte si
naše terapevte




Morda bi vas zanimalo tudi:
Coaching na delovnem mestu
Prepoznajte znake, ki vodijo k izgorelosti
Stres



Prenesi eRevijo

Za dobro duševno zdravje; št. 14, Pomlad 2024

Prenesi
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se