Mejna osebnostna motnja

Mejna osebnostna motnja, ki jo nekateri imenujejo tudi borderline osebnostna motnja, je duševna bolezen, za katero so značilne intenzivne spremembe razpoloženja, impulzivno vedenje in veliki problemi z vrednotenjem sebe. Mejna osebnostna motnja povzroča težave v medosebnih odnosih na vseh področjih posameznikovega življenja.

Osebe z mejno osebnostno motnjo doživljajo zelo močna čustva, njihov pogled na svet in njihovo delovanje pa je črno- belo. Več o tej osebnostni strukturi nam je povedala specializantka psihoterapije, Mateja Švetak.



Kaj je mejna osebnostna motnja, kako je definirana s strani psihoterapevtov?  

Pri določanju ravni osebnostne organizacije (nevrotična, mejna ali psihotična) psihoterapevti opazujemo stopnjo organizacije identitete, obrambne mehanizme ter kakovost kontrole realnosti. Pri mejni osebnostni motnji se stopnja organizacije identitete kaže v nasprotujočih si doživljanjih sebe in negotovi identiteti, intenzivni čustveni nestabilnosti, slabše integriranem konceptu selfa in pomembnih drugih oseb, nasprotujočem si vedenju, subjektivnem občutku praznine in močno prisotnem strahu pred zapuščanjem.

Obrambni mehanizmi

Obrambni mehanizmi, ki jih uporabljajo posamezniki z mejno sebnostno strukturo so bolj primitivni, kar pomeni, da se nanašajo bolj na meje med sebstvom in zunanjim svetom. Uporablja se tudi izraz »nezrele« obrambe, med katere vključujemo primitivno precenjevanje in razvrednotenje, omnipotentno kontrolo, razcepljanje, umik vase, potlačevanje, racionalizacija, intelektualizacija, projektivno identifikacijo, izolacijo čustev, tajenje in še nekatere druge. Ob vsem tem se v procesu psihoterapije opazuje še prisotnost realitetnega načela, torej koliko se posameznik zaveda oziroma si priznava realno dogajanje znotraj sebe  in v odnosu sebe do okolja ter obratno, kar je pri mejnih strukturah relativno dobro ohranjeno.

Ne-varna navezanost v otroštvu

Ti klienti so lahko zmedeni glede svoje identitete, vendar pa vedo, da eksistirajo in izkazujejo dojemanje realnosti. Ko se spustimo malo bolj v sam izvor mejne osebnostne strukture, pa se moramo dotakniti najzgodnejšega obdobja otroštva in predvsem oblikovanja stila navezanosti med dojenčkom in primarnim skrbnikom, ki je najpogosteje mama. Pri osebah z mejno osebnostno strukturo govorimo o ne-varni navezanosti v otroštvu, natančneje o ambivalentnem stilu navezanosti, za katerega je značilno nihanje med iskanjem bližine in odporom do bližine z materjo. Zaradi slabe oziroma nepopolne simbiotično-separacijske izkušnje so ti otroci, in kasneje tudi odrasli, v notranjem konfliktu med impulzom in željo po samostojnosti ter strahom pred izgubo ljubezni najbližje osebe.

Koliko vaših kientov se sooča z mejno osebnostno motnjo?

Sama se v psihoterapevtskem delu izogibam postavljanju »nalepk z imenom motnje«. Bolj gre za opazovanje strukture osebnosti klientov, kjer opažam, da ima mejno osebnostno strukturo približno 5% klientov.



Kako lahko najlažje prepoznamo, da naš bližnji ali npr. partner trpi za mejno osebnostno motnjo? 

Simptomi mejne osebnostne motnje

Simptomi oziroma znaki, ki nakazujejo na mejno osebnostno strukturo posameznika, se precej odražajo v odnosih z najbližjimi. Ne-varna izkušnja odnosa s skrbnikom iz zgodnjega otroštva jih pušča v negotovosti, kjer se ni varno navezati, obenem pa je to v njih pustilo neizmerno hrepenenje po nezadovoljeni ljubezni in pozornosti. Tako kot si po eni strani želijo ljubečega in tesnega odnosa, jih po drugi strani taki odnosi utesnjujejo in strašijo. Živijo v nenehnem strahu pred zapuščanjem, hkrati pa odnos pogosto ogrozijo z impulzivnostjo in izbruhi jeze. Kadar se čutijo blizu druge osebe, jih zajame panika, saj se bojijo, da jih bo drugi popolnoma »použil«, ko pa so sami, pa se počutijo travmatično zapuščeni. Ker težko integrirajo slabo in dobro v eni osebi ali v eni situaciji, doživljajo črno-bel pogled na svet in ljudi.

Čustvovanje

Prav tako težko doživljajo več čustev hkrati, saj je njihovo čustveno doživljanje izrazito intenzivno z enim čustvom, ki jih preplavi v danem trenutku. Čustvena nestabilnost in izrazito intenzivna čustva jih vodijo v neprestano nihanje med oboževanjem oziroma idealizacijo, dokler dobivajo potrditve in imajo nekakšen občutek varnosti ter na drugi strani možen zelo hiter prehod v sovraštvo in razvrednotenje, ko naletijo na nerazumevanje ali nesporazum. Zadaj za tako dinamiko se kaže njihova nizka samopodoba, občutek notranje praznine ter težave z lastno identiteto, ki je zelo negotova in kjer ne najdejo odgovorov na vprašanja kdo sploh so, kaj čutijo, kaj si želijo.

Včasih njihovo vedenje spremljajo razne odvisnosti, samopoškodbeno vedenje ali celo samomorilnost.


Kateri dejavniki so najbolj tvegani za razvoj mejne osebnostne motnje?

Na oblikovanje osebnostne strukture vplivajo naše najzgodnejše izkušnje v otroštvu in že celo v materini nosečnosti. Tako so tudi za pojav in razvoj mejne strukture najvplivnejši dejavniki okolja v katerem otrok odrašča. Predvsem so tu najpomembnejši prvi meseci takoj po rojstvu, faza simbioze z mamo, pa vse tja do nekako tretjega oziroma četrtega leta starosti otroka, ko govorimo o fazi separacije. V tem obdobju otrok oblikuje svojo identiteto, vse od telesne identitete, pa preko emocionalne, psihološke, socialne, vse do mentalne identitete. Prisotnost mame, tako fizično kot tudi psihično in čustveno, je tu izrednega pomena. V kolikor je mama v občutku odsotna in z otrokom ni uglašena, torej ni z njim v interakciji, to za otroka pomeni nekonsistentnost, kar vodi v razvoj občutka, da je drugi včasih koristen in varen, včasih pa ne. Mame, ki zaradi različnih razlogov ne zmorejo biti »dovolj dobre mame« in so prepogosto odsotne, fizično, čustveno ali mentalno, onemogočajo, da bi bila otrokaova čustva in potrebe pravilno in pravočasno zadovoljene, zato tudi otroci ostajajo negotovi v tem ali bodo njihove potrebe zaznane in zadovoljene. S tem se v otroku utrjuje nezaupanje, delitev na dobiti vse ali nič ter strah pred izgubo stika z najpomembnejšo osebo.

Lahko bi rekli, da so neugodne družinske razmere v odraščanju otroka, ki se kažejo v nestabilnih in nesigurnih stikih s starši, najpogostejši in najvplivnejši dejavnik za razvoj mejne osebnostne motnje. Gre za razmere, ki prekinejo ali onemogočajo ljubeč in uglašen odnos med otrokom in staršem. Te razmere so lahko razne zlorabe otrok, zanemarjanje, alkoholizem, droge ali duševne motnje pri starših, nezadovoljstvo staršev s svojim življenjem in posledično nezmožnost izkazovanja ljubezni do otroka zaradi svoje lastne bolečine, smrt starša ali nenadna in groba ločitev od otroka.


Je res, da bordeline motnja v večji meri prizadene ženske?

Borderline osebnostna motnja je ena od pogostejših diagnoz, ki pa je večkrat prehitro podana. Velikokrat bi bilo bolj upravičeno uporabljati izraz mejna osebnostna organizacija ali struktura, ki nam nakazuje izražanje nekaterih dejavnikov ali simptomov motnje, vendar nikakor ne v tako intenzivni obliki, kot jih opredeljuje motnja. Ravno iz tega vidika, da psihoterapevti raje izhajamo iz osebnostne strukture in se ne oprijemamo tako strogo diagnoze motnje, osebno ne bi poudarjala večjih razlik med moškimi in ženskami.


Kako poteka zdravljenje posameznika z osebnostno motnjo in kaj bi svetovali glede iskanja ustreznega psihoterapevta?

Zelo pogosto si posamezniki iz vsega prebranega o mejni osebnostni motnji kar sami postavijo to diagnozo in na psihoterapijo pridejo z že izdelano sliko o tem, kdo so oni, kaj to za njih pomeni in v kolikšni meri izpolnjujejo kriterije mejne osebnostne motnje. Pa se največkrat izkaže, da temu le ni tako in da lahko govorimo bolj o mejni osebnostni strukturi, kar odvzame precej teže in strahu pri klientih. Takrat je psihoterapija osnovna obravnava, ki zadostuje, trajanje zdravljenja pa je ponavadi dolgoletno.

Skozi psihoterapevtski proces se obravnavajo težave posameznika na vseh nivojih, čustvenem, telesnem, razumskem in duhovnem, tako da se ga dodatno informira ter nudi varen prostor za izražanje in razlago različnih čustev, doživljanja, razmišljanja, novih pogledov in pristopov k nejasnim situacijam. Posameznik potem počasi vsa ta doživljanja, spremembe, spoznanja in občutke iz terapevtske seanse prenaša v zunanji svet in svoje vsakdanje življenje ter tako spoznava tudi drugačne možnosti delovanja, kot jih je poznal in uporabljal do sedaj.

So pa seveda tudi klienti, pri katerih so simptomi močneje izraženi in kjer se pojavljajo tudi druge pridružene motnje kot so na primer depresija, anksioznost, zlorabe drog ali alkohola in tako v večji meri blokirajo ali otežujejo vsakdanje življenje posameznika in njegove okolice. Takrat je poleg psihoterapevtske obravnave potreben tudi obisk psihiatra in morebitnega zdravljenja z zdravili, najpogosteje antidepresivi in anksiolitiki. V izrednih primerih, ko se pojavi tudi samomorilnost ali samopoškodbeno vedenje je potrebna tudi hospitalizacija.

Mateja Švetak, specializantka psihodinamske psihoterapije


Morda bi vas zanimalo še
Depresija
Anksioznost
Partnerska terapija

Preverite seznam certificiranih psihoterapevtov in specializantov

Prenesi eRevijo

Za dobro duševno zdravje, št.3; oktober 2020

Prenesi
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se