Takšna želja je zelo razumljiva. Obstaja več psihoterapevtskih pristopov, v nadaljevanju pa opisujemo, kako pri anksioznosti pomaga vedenjsko-kognitivna terapija (KVT), eden najbolje raziskanih pristopov za obravnavo tesnobe. KVT pri anksioznosti običajno ne deluje samo tako, da poskuša hitro odstraniti simptom. Njena pomembna naloga je, da pomaga razumeti, kako se tesnoba pri posamezniku sproža, kako se vzdržuje in kaj jo dolgoročno krepi.
Ko razumemo vzorec, ga lahko začnemo spreminjati.
Najprej razumemo, kaj se dogaja
Anksioznost ni pri vseh ljudeh enaka. Nekdo doživlja panične napade. Nekdo nenehno skrbi. Nekoga je strah družabnih situacij. Nekdo preverja telo in se boji bolezni. Nekdo se izogiba vožnji, javnim prostorom, konfliktom ali pomembnim odločitvam.Zato je v psihoterapiji prvi korak razumevanje posameznikovega vzorca. Terapevt skupaj s klientom raziskuje:
- kaj sproži tesnobo,
- katere misli se pojavijo,
- česa se oseba najbolj ustraši,
- kaj se zgodi v telesu,
- kako se oseba običajno odzove,
- čemu se izogiba,
- katera varnostna vedenja uporablja,
- kako tesnoba vpliva na vsakdanje življenje.
To ni samo pogovor o simptomih. Je oblikovanje zemljevida tesnobe. Ko človek vidi svoj vzorec, tesnoba pogosto postane manj nejasna in manj kaotična.
Delo z mislimi
Pri anksioznosti imajo misli pogosto obliko nevarnosti: “Kaj če ne bom zmogel?”, “Kaj če se osramotim?”, “Kaj če zbolim?”, “Kaj če izgubim nadzor?”, “Kaj če se zgodi najhujše?”V psihoterapiji se človek uči, da teh misli ne obravnava kot dejstvo. To ne pomeni, da si ponavlja pozitivne stavke, v katere ne verjame. Pomeni, da začne preverjati, ali je misel res edina možna razlaga.
Terapevtsko delo lahko vključuje iskanje dokazov, oblikovanje bolj realističnih razlag, raziskovanje najhujšega in najbolj verjetnega scenarija, ločevanje med možnostjo in verjetnostjo ter prepoznavanje miselnih vzorcev, ki krepijo tesnobo.
Cilj psihoterapije je, da posameznik vsaki tesnobni misli ne verjame takoj.
Delo s telesom
Tesnoba se pogosto močno pokaže tudi v telesu. Srce hitreje bije, dihanje se spremeni, mišice se napnejo, pojavi se omotica, pritisk v prsih, slabost ali nemir.V terapiji se človek uči telesne simptome razumeti drugače. Ne kot dokaz, da je v nevarnosti, ampak kot znak aktiviranega alarmnega sistema. To je posebej pomembno pri paničnih napadih in zdravstveni anksioznosti, kjer se človek pogosto začne bati prav telesnih občutkov.
Pomemben del terapije je lahko tudi razvijanje večje tolerance do telesnega nelagodja. To pomeni, da se človek postopoma uči: “Ta občutek je neprijeten, vendar ga lahko prenesem. Ni mi treba takoj pobegniti, preveriti ali se pomiriti za vsako ceno.”
Delo z izogibanjem in varnostnimi vedenji
Anksioznost se pogosto vzdržuje z izogibanjem. Če se nečemu izognemo, tesnoba kratkoročno pade, vendar ne dobimo izkušnje, da bi situacijo lahko prenesli.Podobno velja za varnostna vedenja. Če se človek v situaciji počuti varnega samo zato, ker ima izhodni načrt, vodo, telefon, zagotovilo druge osebe ali popolno pripravo, se težko nauči, da bi zmogel tudi brez tega.
V psihoterapiji zato raziskujemo, katera vedenja človeku pomagajo kratkoročno, a ga dolgoročno omejujejo. Nato jih postopoma zmanjšujemo. Ne na silo in ne nepremišljeno, ampak v dogovorjenem tempu.
Postopno soočanje
Pri številnih oblikah anksioznosti je pomemben del terapije postopno soočanje s situacijami, občutki ali mislimi, ki jih človek doživlja kot ogrožajoče.To ne pomeni, da se mora oseba nenadoma vreči v najtežjo situacijo. Dobro terapevtsko delo je postopno, načrtovano in prilagojeno posamezniku. Cilj ni dokazovanje poguma, ampak novo učenje.
Človek se postopoma uči, da tesnoba lahko naraste in tudi upade, da občutek nevarnosti ni vedno dokaz nevarnosti in da lahko ostane v situaciji tudi takrat, ko ni popolnoma miren.
Kaj je cilj psihoterapije?
Cilj psihoterapije ni življenje brez vsake tesnobe. Tesnoba je del človeškega odzivanja in je včasih tudi koristna. Cilj je, da tesnoba ne vodi več naših odločitev.Da zaradi nje ne opuščamo pomembnih stvari, da se ji ne prilagaja vedno manjše življenje, da bolje razumemo svoje misli in telesne odzive, da razvijemo več zaupanja vase, da znamo razlikovati med resnično nevarnostjo in notranjim alarmom.