Zato pogosto naredimo nekaj, kar nam prinese občutek varnosti. Izognemo se situaciji. Nekaj preložimo. Pokličemo nekoga za zagotovilo. Večkrat preverimo. Sedimo blizu izhoda. S seboj vzamemo vodo, zdravila, telefon ali drug predmet “za vsak primer”. Vnaprej pripravimo vse možne odgovore. Ne povemo svojega mnenja. Ne gremo tja, kjer bi lahko začutili tesnobo.
Takšna vedenja imajo skupen namen: zmanjšati tesnobo in preprečiti občutek nevarnosti. Imenujemo jih izogibalna in varnostna vedenja.
Izogibanje nam kratkoročno pomaga
Izogibanje je zelo prepričljivo, saj nam kratkoročno res pomaga oz. deluje.Če ne gremo na dogodek, ki nam povzroča neprijetne občutke, tesnoba upade. Če ne opravimo klica, ki se mu že dalj časa izogibamo, nam odleže. Če se v gledališču usedemo blizu izhoda, se počutimo bolj mirno in varno. Če še enkrat preverimo sporočilo, smo za nekaj trenutkov bolj mirni. Če vprašamo partnerja, ali bo vse v redu, začutimo olajšanje.
Zato ni čudno, da se takšna vedenja ponavljajo. Naš um se hitro nauči: “To mi pomaga.” Težava pa je, da nam pomagajo predvsem v tistem trenutku. Dolgoročno pa lahko takšna vedenja tesnobo ohranjajo ali celo povečujejo.
Kaj se zgodi, ko se izogibamo
Ko se nečemu izognemo, ne dobimo nove izkušnje. Ne izvemo, ali bi situacijo morda lahko prenesli. Ne izvemo, ali bi tesnoba sama od sebe upadla. Ne izvemo, ali bi se res zgodilo tisto, česar smo se bali.Um si dogodek pogosto razloži drugače: “Dobro, da sem se izognil/a. Očitno je bilo res nevarno.”
Tako izogibanje postane dokaz nevarnosti, čeprav nevarnosti nismo nikoli zares preverili. Naslednjič se tesnoba pojavi še hitreje, želja po umiku pa postane še močnejša.
Sčasoma se lahko svet začne krčiti. Najprej se izognemo eni situaciji, nato podobnim situacijam, potem že misli na te situacije. Tesnoba dobi vedno več prostora, življenje pa dobi prostora veliko manj.
Kaj so varnostna vedenja?
Varnostna vedenja so nekoliko bolj prikrita kot izogibanje. Oseba se situaciji morda ne izogne popolnoma, vendar v njej uporablja različna “varovala”, da bi se počutila varneje.Primeri:
- večkratno preverjanje sporočil,
- iskanje zagotovil pri bližnjih,
- pretirana priprava,
- sedenje blizu izhoda,
- nošenje vode, zdravil ali telefona “za vsak primer”,
- izogibanje očesnemu stiku,
- držanje predmeta v roki, da drugi ne bi opazili treme rok,
- nenehno spremljanje telesnih občutkov,
- googlanje simptomov,
- vnaprejšnje načrtovanje umika.
Če predstavitev izpeljemo samo zato, ker ves čas beremo z lista, si lahko rečemo: “Uspelo mi je, ker sem imela zapiske.”
Če gremo v trgovino samo zato, ker imamo vedno izhodni načrt, si lahko mislimo: “Varno je bilo samo zato, ker sem lahko pobegnil.”
Če se pomirimo samo po zagotovilu druge osebe, se težje naučimo zaupati lastni presoji.
Zaupanje vase se ne krepi. Krepi se zaupanje v varovalo, ki ga uporabljamo.
Zakaj preverjanje in zagotovila ne pomirijo za dolgo?
Preverjanje in iskanje zagotovil sta pogosti obliki varnostnega vedenja. Pri zdravstveni anksioznosti lahko človek preverja telo ali išče simptome na spletu. Pri socialni anksioznosti lahko po pogovoru dolgo analizira, kako je izpadel. Pri generalizirani anksioznosti lahko išče zagotovila, da bo vse v redu.Takšno vedenje lahko za nekaj časa zmanjša tesnobo. A kmalu se pojavi nov dvom.
Kaj če smo kaj spregledali? Kaj če se je nekaj spremenilo? Kaj če drugi tega niso povedali iskreno? Kaj če vseeno ne bo v redu?
Tako se pomiritev ne utrdi od znotraj. Vedno znova jo je treba iskati zunaj.
Kaj nam pomaga
Prvi korak je, da prepoznamo svoja varnostna vedenja. Pomagamo si lahko z vprašanji:- Čemu se izogibam zaradi tesnobe?
- Kaj naredim, da bi se počutil/a varneje?
- Kdaj imam občutek, da brez varovala ne bi zmogel/zmogla?
- Kaj mi kratkoročno pomaga, dolgoročno pa me morda omejuje?
- Kaj bi se po mojem zgodilo, če tega varovala ne bi uporabil/a?
Morda preverimo sporočila manjkrat kot prej.
Za nekaj minut odložimo iskanje zagotovila.
V tesnobni situaciji ostanemo malo dlje.
Morda gremo na kratek sprehod brez običajnega varovala.
Na sestanku povemo eno misel, tudi če nismo popolnoma mirni.
Tako se začne novo učenje: da tesnoba lahko naraste in tudi upade, da neprijetno ni nujno nevarno in da smo pogosto bolj zmožni, kot nam to govori naš strah.
Kdaj poiskati pomoč?
Če zaradi izogibanja ali varnostnih vedenj začnemo spreminjati svoje življenje, je smiselno poiskati strokovno pomoč. Psihoterapija pomaga prepoznati, katera vedenja nas kratkoročno ščitijo, dolgoročno pa omejujejo. Pomaga tudi pri postopnem soočanju s situacijami, ki jih doživljamo kot ogrožajoče.Naš cilj pri zmanjševanju tesnobe ni, da se nikoli več ne bi zaščitili. Cilj je, da ta zaščita ne postane naša kletka, ki nas omejuje.
Strokovnjaki, ki vam lahko pomagajo pri anksioznosti
Morda bi vas zanimalo tudi:
Generalizirana anksiozna motnja: ko skrbi ne utihnejo
Telesni simptomi anksioznosti: razbijanje srca, pomanjkanje zraka, omotica
Kaj je anksioznost in kdaj postane težava?