Analitična psihologija – Jungovska analiza

Analitična psihologija je izraz, ki ga je Carl Gustav Jung uporabil za svojo psihoanalitično teorijo in psihoanalitično prakso. Ime je uporabil zato, da bi se razlikoval od Freudovega načina psihoterapije, imenovanega preprosto ‘psihoanaliza’.

O analitični psihologiji
Jung je v psihoanalitični jezik pripeljal pojme, ki so zdaj udomačeni tudi v vsakodnevnem jeziku. To so: koncept psihološke sence, koncept kolektivnega nezavednega, koncept introvertnosti/ekstravertnosti, pojem anime/animusa, razširil je tudi koncept Freudovega libida iz spolne energije na celotno polje človekove energije in definiral idejo arhetipa.

Jung se je opredeljeval za naravoslovca in dušeslovca, saj psiha za Junga predstavlja naraven pojav, in ni produkt kognitivne dejavnosti, temveč je kognicija le ena izmed sposobnosti psihe.


Ker je Freudova psihoanaliza kasneje postala tudi osnova za različne druge psihoanalitične pristope, se za Analitično psihologijo pogosto uporablja tudi izraz Jungovska (psiho)analiza. Ne glede na to, kateri izraz uporabljamo je bila za Junga analiza poskus uravnoteženja zavednih in nezavednih elementov naše psihe.
To je posebna oblika psihoterapije, pri kateri analitik in stranka/pacient skupaj delata z nezavednimi in zavednimi vsebinami z namenom vzpostavljanja psihološkega, čustvenega in življenjskega ravnotežja nasploh. Namen je zmanjšati psihološko trpljenje in težave ter izboljšati povezavo med deli psihe. Proces sam je primeren za različne neprilike in stanja, prav tako je primeren za ljudi, ki želijo psihološko napredovati in se poznati. V srcu Jungovske analize je ideja, da povežemo zavedno in nezavedno na način, ki nam prinaša boljše poznavanje sebe ter omogoča občutenje novih vrednot in življenjskega smisla.

To občutenje ni nujno dramatično. Ravno zaradi globine in temeljitosti procesa pa je občutek stika s sabo pogosto trajen. Analitična psihologija na človeka gleda dolgoročno in kot na celoto, ki se je sposobna sama regulirati, ko je sistem dobro vzpostavljen.


Kako deluje analitična psihologija?
Za analitično psihologijo je pomembno, da so srečanja redna in dovolj pogosta. Število srečanj se prilagodi individualni situaciji, a je navadno najmanj enkrat tedensko. Terapija traja tako dolgo, kolikor rabi proces sam in je težko predvideti, kako dolg naj bo. Terapije se ne podaljšuje nesmiselno dolgo, so pa vsi procesi (začetek, globinska terapija, zaključek) enako pomembni. Zelo pomembno vlogo ima odnos med psihoterapevtom in stranko/pacientom. Načela zaupnosti in spoštovanja so tu na prvem mestu.
Naravno je, da med procesom naše stanje za nekaj časa postane težje, kajti takrat se globinsko ukvarjamo z najbolj perečimi problemi naše stvarnosti. V varnem okolju s terapevtom, ki mu zaupamo, je to lahko zelo zdravilno. Fokus terapije je načeloma na sedanjosti, z občasnimi (po potrebi) vračanji v preteklost ali raziskovanjem nezavednega.
Čeprav so jungovski psihoterapevti različni med sabo, proces navadno vključuje raziskovanje specifičnih aspektov psihe. Jungovski analitiki jih imajo v mislih, a jih pogosto ne omenjajo tekom analitične ure.


PSIHA je skupek vseh psiholoških procesov, tako zavestnih kot tistih izven zavesti.
EGO-ZAVEST je center zavesti, katerega razumevanje je omejeno na zavedne procese.
SEBSTVO (SELF) je hkrati celota in center psihe, vključuje tako naše zavedno kot nezavedno. Z nami komunicira preko naših občutkov in simbolov. Analitično delo gre preko meja ego-zavesti in želi ustvariti odnos med ego-zavestjo in sebstvom, tako, da se psiha počuti uravnovešena in živa.
PERSONA je naša socialna identiteta, ki jo pogosto enačimo z ego-zavestjo. Analitično delo vseeno razlikuje med obema. Tako vidimo, da smo mnogo več kot socialna vloga, ki jo sicer igramo v družbi.
SENCA vsebuje nezavedne aspekte naše osebnosti, ki so bili iz različnih razlogov izgubljeni-odcepljeni, zavrnjeni-potisnjeni ali še nikoli integrirani. Če identificiramo in najdemo te nezavedne, neprepoznane ali zavržene dele sebe, imamo več možnosti, da bomo lahko prevzeli odgovornost za rešitve svojih problemov. Ko integriramo svoje nezavedne dele lažje prevzamemo rešitve v svoje roke. Ta del procesa je zelo poživljajoč. Jung je bil mnenja, da je integracija, sprejemanje svoje sence proces, ki prinaša največ upanja za posameznika in za družbo kot celoto.


Jung je definiral tudi dva druga osnovna arhetipa (prapodobi) ki sta pogosto v sanjah ali naših fantazijah. To sta anima in animus, ki nastopata vedno pri nasprotnem spolu in definirata našo nezavedno predstavo o ženskah (pri moških) in o moških (pri ženskah). Neraziskani nas lahko sabotirajo in nam otežujejo življenje. Ko se začnemo zavedati teh pomembnih notranjih aspektov naše psihe, in se z njimi povežemo, nas začnejo podpirati in odprejo nova polja mišljenja, čustvovanja in izražanja.


Kako je analitična psihologija drugačna od drugih vrst psihoterapije?
Osnovni namen je izgradnja vitalnega odnosa med zavednimi in nezavednimi deli, tako, da se psiha lahko venomer razvija. Po Jungu nezavedno ni zgolj depozit za potisnjene spomine, Jung je nezavedno videl tudi kot izvir, studenec psihične energije in naše zdravilne moči. Kot psihiater je dobro razumel, kako težava ali travma v naši zgodovini vpliva na nas. Vseeno je poudarjal, da moramo gledati tudi v prihodnost in biti v stiku z individualno potrebo po razvoju, ki jo vsak človek nosi v sebi. Podobno kot druge oblike analize Jungovska analiza priznava pomen spolnosti, travme, bolečine, jeze, nemoči ... in vseh aspektov medsebojnih vsakodnevnih odnosov. Vendar pa tudi spoštuje našo potrebo po kreativnosti, iskanju pomena, duhovnosti in splošne rasti kot bistven aspekt človeške psihe.


Po Jungu se simptom razvije, ko ne uspemo integrirati kreativnih potencialov in različnih delov znotraj naše osebnosti. Pogosto nas ti simptomi motivirajo, da začnemo z analizo. Če ne razumemo globljega vzroka pod temi simptomi, in se fokusiramo samo na odstanjevanje simptomov, se bodo težave pojavile na drug način – kot čustvene blokade, problemi v odnosih, na delu ... itd.

Za ustvarjanje povezave z nezavednim, kjer se skrivajo vzroki, Jungovski psihoanalitiki uporabljajo simbole, ki se pojavljajo v strankinih/pacientovih fantazijah, sanjah ... in tako naprej. Jezik nezavednega je jezik simbolov in izrednega pomena je, da se naučimo razumeti sporočila lastnega nezavednega, saj imamo tako tudi po koncu terapije trajen vir informacij. Delo s tovrstnimi simboli generira energijo, ki rodi impulze po raziskovanju novih dimenzij in možnosti ter posledično dejanj, ki vodijo k osebni transformaciji. Sprememba tako poteka odznotraj navzven.


Zakaj Jungovska analiza traja dolgo in na katerih področjih lahko pomaga?
Pri vseh globinskih terapijah je namen spremembe globlje osebnostne strukture. Če nekaj nosimo v sebi 10 ali 20 let, potem navadno traja 2-5 let, da to uvidimo, prepoznamo in spremenimo/integriramo. Počasnost je pomembna in dragocena, saj prinaša trdne in varne rezulate, ki so lahko dolgoročni. Jungovska analiza empirično dokazano deluje še dolgo po koncu terapije oz. se pri spremljanju rezultatov pogosto zgodi, da se rezultati izboljšujejo še do 3 leta po koncu procesa.


Tina Turk, specializantka analitične psihologije (router pri IAAP)


Morda bi vas zanimalo še:
Kakšne so značilnosti odnosa med psihoterapevtom in klientom? 1. del
K
aj je psihoterapija?
O
cenite svoje počutje s testom - samoocenjevalni testi

Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se