Značilnosti odnosa med psihoterapevtom in klientom


Brezpogojno sprejemanje klienta, ne glede na problem, s katerim prihaja po pomoč, ne glede na osebno zgodovino in pričakovanja, pomeni razvijanje empatije, ki je nujna za to, da se psihoterapevt/svetovalec na klientov prispevek odzove »z občutkom, globokim razumevanjem, sočutjem in resnično skrbjo« (Shulman).

Razvijanje empatije, sprejemanja in pridruževanja

Empatija sodi med poglavitne dejavnike učinkovitosti pomoči.  Psihoterapevt, ki se poskuša vživeti v klienta in njegovo razumevanje ter doživljanje problema, je pozoren tudi na način, kako ubesedi to kar razume in interpretira, kako vstopa v svet klienta in ostaja znotraj njegove perspektive in ne ustvarja lastne, prav tako ostaja v okviru, ki ga glede želja in pričakovanj narekuje klient. Empatičen psihoterapevt občuti klientov notranji svet, njegove osebne pomene, kot da bi bili njegovi, in obenem ohrani svoje osebno doživljanje.

Shulman empatijo opredeljuje kot drugo najbolj pomembno veščino, ki pomembno prispeva k razvijanju zmožnosti za učinkovito pomoč in k razvoju dobrega odnosa pomoči. Klienta je namreč moč razumeti šele, ko se mu pridružimo v njegovem doživljanju in izražanju, ko svetovalec/psihoterapevt »s spoštovanjem prisluhne njegovi zgodbi in s sočutjem sprejema njegovo doživljanje in razumevanje svojega problema« in se približa njegovemu zornemu kotu razumevanja.


Kako se približamo klientu

Klientu se pridružujemo z uporabo besednih metafor, osebnega jezika razumevanja, z ustvarjanjem pomenov, z uporabo klientovega načina izražanja vzpostavimo osebni stik in ugoden kontekst pomoči  (Šugman Bohinc). S pomočjo zrcaljenja, ustvarjamo dober osebni stik s klientom, opazujemo način klientovega izražanja in tudi uporabljamo izrečene besedne metafore, obenem pa ostaja naša meja do klienta jasno razvidna. Ločeno ostaja klientovo doživljanje, mišljenje, vrednotenje in naše ravnanje v zvezi s tem.

Obenem upoštevamo in raziskujemo vse tisto, kar lahko prispeva k razvijanju procesa pomoči. Prizadevamo si, da se v razmišljanju, poročanju, zapisovanju izognemo stereotipiziranju, ustvarjanju mnenj in sodb. V odnosu do klienta ravnamo na spoštljiv način, z upoštevanjem osebnostne, življenjske in kulturne raznolikosti, klientovih sposobnosti, zmožnosti in virov moči, in z upoštevanjem klientovega pogleda na dogajanje v delovnem odnosu (Shulman). To prispeva k razvijanju empatije in sočutja do klienta in k vzpostavljanju pristnega stika in učinkovitega svetovalnega/psihoterapevtskega procesa. 


Nevenka Podgornik, psihoterapevtka, dr. socioloških znanosti, supervizorka

Preberite še:
Ovire v odnosu med psihoterapevtom in klientom
Vse o psihoterapiji
Reši samoocenjevalni test počutja

Oglejte si
naše terapevte




Prenesi eRevijo

Za dobro duševno zdravje; št. 11, marec 2023

Prenesi
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se