"Kdor ne dela, naj ne je" - osebna izkušnja izgorelosti

Narodi se med seboj zelo različno pozdravljajo, zelo pogosto pa drugega vprašajo po počutju: »How are you doing?«, »Wie geht’s?«, »Comment vas-tu?«. Vprašajo torej: »Kako si?«.
Pri nas v Sloveniji pa pogosteje slišimo: »Kaj delaš?«.
Verjetno smo edini narod, ki povpraša po delu, med tem ko drugi sprašujejo po osebnem počutju. Zelo zgovoren je tudi pregovor »Kdor ne dela, naj ne je«.

Tudi sam sem veliko delal. Spomnim se, da je bilo moje prvo delo takoj po osnovni šoli v tovarni, kjer je delala moja mati. Počitnice za počitnicami. Zaslužil sem za to in ono. To je bila seveda dobra izkušnja in pot proti samostojnosti. Cilj rednih obveznosti je v tem, da imamo oz. razvijemo zdrav odnos do dela in pridobivamo delovne navade.

Večina ljudi, ki doživi izgorelost, NIMA zdravega odnosa do dela. Enačijo ga s svojim egom. Moje delo, to sem jaz. Če moje delo ni v redu, potem tudi jaz nisem v redu. JAZ pa je veliko več kot samo to.

Kandidati za izgorelost so tisti, ki ne zmorejo reči NE, ki so nezmožni sprejeti zavrnitev. Strah jih je, da bodo izgubili svoje ljubljene, če ne bodo izpolnili njihovih pričakovanj. Ogroženi so tudi tisti, ki so preobčutljivi za kritiko, in ljudje, ki prevzemajo pretirano odgovornost nase tudi za tiste stvari, za katere objektivno niso odgovorni.

Sam sem tipičen primer. Po končanem študiju sem se pri delu razdajal, želel sem ustreči drugim, delo sem postavil pred družino, prijatelje in predvsem pred svoje zdravje. Uspehi pri delu so hranili moja prizadevanje po uspehu nasploh, želel sem biti občudovan, predvsem pa biti prvi in najboljši.

Na tej življenjski točki nam ta prizadevanja ne predstavljajo napora, na te tako imenovane "gonilnike" smo v bistvu zelo ponosni. Izjemno delavnost, ki ne dopušča počitka, razumemo kot pozitivno lastnost.

Po 20 letih dela, študija doma in v tujini ter intenzivnega izobraževanja, sem se počutil vse bolj utrujen, pogrezal sem se sam vase, opažal, da svoja in pričakovanja drugih le s težavo izpolnjujem. Delo, ki me je prej zelo veselilo, mi je bilo mučno in me je odbijalo. Tudi v trenutkih počitka sem se zdramil. Bil sem prepričan, da moram ves čas nekaj početi, da preprosto ne morem kar poležavati. Kot neka preganjavica.

Vedno sem odpiral nova področja dela, se z njimi zamotil ter se s polno silo zaletel v nekaj novega. Pomembno mi je bilo samo to, da sem delaven in pri tem uspešen. To je bila moja doza dopamina, hormona zadovoljstva, ki nam ga pokloni telo, ko dosežemo zastavljen cilj. Vedno sem mislil, da je osebna, notranja energija neskončna, neuničljiva in da lahko ego poganja telo brez omejitev. Če bi se ustavil, bi namreč (zmotno) ugotovil, da nisem vreden, če nisem uspešen.

In potem kot strela z jasnega. Drugi februar 2017 ob 17.15.  Pomembne spremembe v življenju nam običajno zelo dobro ostanejo v spominu. Začelo me je dušiti v prsih in se mi vrteti v glavi. Srce mi je razbijalo kot noro. Moja prva misel je bila, da sem doživel srčni napad in da moram čim prej na urgenco na defibrilator, ker bom drugače umrl.

Spomnim se samo, da sem se usedel v avto in ženi povedal, da grem na urgenco. Do urgentne ambulante, kjer so mi dvakrat merili EKG in hormon za indikacijo srčnega popuščanja, je bilo 10 minut. Markerja za srčni napad ni bilo. Pulz je ponorel (110/200 mmHg). Ko sem se umiril, so me poslali domov z diagnozo »akutni stresni dogodek«.

Tako se pri večini začne. Spomnim se, da sem med potjo prevozil rdečo luč, da bi čim prej prišel do ambulante. Pri tem so mi pred očmi švigale različne podobe - v mislih sem se poslavljal od otrok in žene ter videl neko belo svetlobo, o kateri vsi pravijo, da jo vidijo tik pred smrtjo. V resnici ni bilo nič drugega kot panični napad, povezan s stresom. Ker pa človek ne pozna teh občutkov, jih poveže z dramatičnimi, katastrofičnimi asociacijami in se tako zavrti v spiralo.

Ko sem prišel domov in se ulegel na posteljo, me je preveval občutek, kot da se mi je podrl svet. Kot da bi izgubil tla pod nogami. Moja energija je padla na nič, še več, bil sem energijsko tako izčrpan in na tleh, da sem le s težavo vstal. Kaj zdaj, sem se spraševal, kaj za vraga me je doletelo in kam to pelje?
Doživel sem t. i. adrenalinski kolaps. Kaj je to ?

Spomnim se, da sem bil že dolgo pred tem deležen majhnih opozorilnih simptomov, rahlega tiščanja v predelu srca. Približno mesec dni pred akutnim dogodkom sem bil celo preventivno v splošni ambulanti, kjer so mi izmerili EKG in me poslali domov z napotkom, naj se ne »sekiram« preveč in naj najdem sprostitev. Kako za vraga pa naj to naredim?!

Za menoj je bil na pregledu urejen gospod, ki je bil videti, kot da bi prišel na merjenje EKG naravnost s poslovnega sestanka. Verjetno je odšel domov z istim napotkom, mogoče celo danes piše in razmišlja o istih stvareh kot jaz. Preživel je svoj »burnout« in sestavlja zdrave dele svoje osebnosti za nov začetek.

Sprašujem se, zakaj nisem prej odreagiral na simptome, zakaj sem jih potlačeval. Odgovor je v bistvu preprost: Če bi jim prisluhnil, bi bil za moj nezavedni del psihe to znak, da sem kot človek ne vreden, saj ne zmorem doseči vsega, kar sem si zastavil ali pa drugi pričakujejo od mene. Zame bi to takrat pomenilo katastrofo. Prepričanja iz otroštva nas lahko pripeljejo na rob ali v izgorelost. V zgodnji mladosti so ta prepričanja imela svoj namen, v odrasli dobi pa nam lahko povzročajo velike težave. S  psihoterapijo lahko te vzorce nadomestimo z novim pogledom nase,  eden takšnih je npr. »JAZ SEM KOT ČLOVEK BREZPOGOJNO OK«.

Seveda je sledila bolniška. Moja osebna zdravnica, ki velja za zelo uspešno in sodobno, med pacienti pa za zelo priljubljeno, je presenetljivo postavila pravilno diagnozo: »simptom izgorelosti« zaradi posledic dela. Razumevanje klinične medicine je prej izjema kot pravilo, zelo odvisno pa je od osebnega zdravnika, ali prepozna »akutni stresni dogodek« kot izgorelost. Cilj uradne medicine je namreč v tem, da te pošljejo čim prej nazaj na delo.

Zlom je zelo neprijetna posledica izgorelosti, ampak pozor, ima svoj namen. Namen je, da se človek končno le ustavi. Če se ne ustavimo sami, žal ali pa na srečo, to naredi naše telo. Razlika je le v tem, kdaj se ustavimo. Če je to šele PO zlomu, je rehabilitacija – povrnitev v prvotno psihofizično stanje – veliko dolgotrajnejša (4–6 let), kot če prej upoštevamo simptome in preventivno naredimo nekaj za svoje zdravje.

V času bolniškega staleža sem hodil na sprehode, vendar se nikakor nisem mogel navaditi na novo situacijo, le kako naj bi se?! Počutil sam se zanič, ničvredno, saj nisem mogel delati, bil sem popolnoma brez energije. Hkrati je moje zanimanje začel pritegovati fenomen izgorelosti, o njem sem se začel zanimati in brati. Ker sem zelo študiozen, sem se seveda tudi tega lotil kot po navadi - čim prej priti do rezultatov, torej do ozdravitve. V tistem trenutku sem potreboval mir, najraje bi nekam pobegnil, se pozdravil in se vrnil zdrav nazaj. Vse mi je bilo prehrupno, moteče, kot neki svet, iz katerega ne moreš pobegniti.

Odločil sem se, da grem sam za nekaj dni v Portorož. Potreboval sem namreč mir pred službo in družino. Na začetku sem se počutil, kot da bi si za trenutek oddahnil od vsega, ampak zelo hitro sem postal razdražen, v jedilnici nisem zdržal dolgo, ker mi je bilo preglasno. Hodil sem na sprehode in sedel ob morju.

Takrat me je prvič zadel občutek, da je vse nesmiselno, čeprav bi bil lahko s svojim življenjem zelo zadovoljen. Prešinila me je misel, da bi skočil z balkona v osmem nadstropju. Ampak potem se sprašuješ, kako se boš »raztreščil« - (what a mess), kaj če slučajno preživiš in si potem celo življenje invalid? Prekleto, sem si mislil. Kaj pa otroci, žena? Nato sem se odločil, da bi bilo to preveč enostavno.

Želel sem izkusiti in prehoditi pot do spoznanja, ko bi si lahko tudi sam rekel, da sem hvaležen in vesel, za to, kar se mi je zgodilo. Od marsikoga sem namreč slišal, da je hvaležen, da se mu je »zgodila izgorelost«. Vesel sem, da sem še tu, da sem našel nov smisel in da lahko zapišem svoje občutke v pomoč vsem, ki preživljajo podobne težave.

Priznam, včasih se še lovim in iščem ravnotežje na tej tretji poti, vendar sem se naučil brezpogojno sprejemati. To je najtežji, ampak hkrati tudi edini možni način izhoda, ne samo iz izgorelosti: Samega sebe je treba v celoti brezpogojno sprejeti.

Zlatko Bojanović, specializant transakcijske analize

Prenesi eRevijo

Za dobro duševno zdravje; št. 9, oktober 2022

Prenesi
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se