Kaj vas je spodbudilo, da ste se odločili za študij psihoterapije?
Za študij psihoterapije sem sem odločil v procesu magistrskega študija filozofije. Verjamem, da sta filozofija in psihoterapija bolj povezana, kot se zdi na prvi pogled. O tem pišem tudi v svoji znanstveni monografiji Fenomenološka psihopatologija in fenomenologija zlorabe. Med študijem filozofije sem spoznal, da si želim pomagati človeku v stiski, zato sem videl psihoterapevtsko znanost kot dobro izhodišče, kako mi to lahko uspe in lahko od tega posledično tudi živim.

Rad se ukvarjam s praktično pomočjo ljudem, hkrati pa mi je všeč tudi znanstveno oziroma akademsko raziskovanje. Objavil sem že znanstvene in strokovne objave, ki raziskujejo duševne procese ljudi in psihoterapevtsko ter filozofsko pomoč ljudem z različnimi stiskami. O tem pišem v svoji monografiji. Prepričan sem, da je treba psihoterapijo razviti v strogo znanost, kjer bomo lahko s teoretičnimi in empirično preverljivimi metodami pomagali ljudem, ki trpijo zaradi številnih osebnih težav ali problemov v odnosih. Obenem se zavedam, da je terapevtski odnos vedno odnos dveh ali več ljudi, v katerem ne raste osebnostno le oseba, ki pride na terapijo, temveč z njo čustveno raste tudi terapevt.

Od vsakega človeka, ki pride k meni na terapijo, se naučim veliko, obenem pa stremim k temu, da bi od mene tudi veliko pridobili ljudje, ki pridejo k meni po pomoč. Zato se nenehno dodatno strokovno izobražujem ter sem vključen v individualni in skupinski supervizijski proces pri licenciranih supervizorjih v okviru Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije.

Kaj je še posebej značilno za delo po vašem izbranem psihoterapevtskem pristopu?
Psihoterapijo izvajam v skladu z metodo relacijske individualne, partnerske/zakonske in družinske terapije. To je inovativen psihoterapevtski pristop, ki ga je na podlagi ameriških pristopov v Sloveniji razvil klinični psiholog, profesor in psihoterapevt dddr. Christian Gostečnik. Gre za psiho-biološki psihoterapevtski model, ki teoretsko in praktično razume človeka kot bitje odnosov. Vključuje temeljne analitične predpostavke psihologije jaza, interpersonalne psihoanalize in objekt-relacijske teorije.

Pri globljem razumevanju posameznikovega doživljanja želim na psihoterapevtskih srečanjih dojeti, kako so nanj vplivali temeljni primarni odnosi v preteklosti oziroma otroštvu in mladosti. Relacijska teorija kot pomemben vidik spoznavanja človeka upošteva njegove telesne odzive, čutenja, senzacije in način razmišljanja.

V skladu s sodobnimi znanstvenimi spoznanji osebo spoznavamo kot psihofizičen organizem, ki je ne gre razumeti le v okviru njenega mišljenja, temveč je treba upoštevati tudi telesne odzive, ki lahko veliko povedo o njenem psihičnem doživljanju. Telo pogosto izrazi to, česar psiha ne more izraziti, in to v obliki tesnobe, paničnih napadov, krčev, nespečnosti, otrplosti, vzhičenosti in tako naprej. Posameznik pridobi v zgodnji mladosti pomembne izkušnje pri vzpostavljanju in ohranjanju odnosov z drugimi ljudmi, ki zaznamujejo njegovo intrapsihično, interpersonalno in sistemsko raven doživljanja sebe in drugih ljudi.
 
Znanstvene raziskave trdijo, da so prva tri leta najpomembnejša za otrokov psihičen in nevrološki razvoj, saj je razvoj njegove desne možganske hemisfere – ki je primarno odgovorna za čustvena stanja, strukturiranje empatije in psihoorgansko intersubjektivno regulacijo ter čustveno avtoregualcijo – pomembno odvisen od tega, kakšen odnos ima s primarnimi skrbniki, na primer s svojo materjo in očetom, ki zanj čustveno kvalitetno skrbita ali pa ga čustveno zanemarjata oziroma celo zlorabljata.

Ta nevrološko-telesna utemeljitev čustvenega ravnovesja v mladosti pomembno vpliva na to, kakšne odnose bo kasneje ustvarjal z romantičnimi partnerji, prijatelji, znanci, sodelavci, širšo družino, religioznimi objekti in drugimi ljudmi. Model relacijske družinske terapije predpostavlja, da posameznik v novih odnosih obnavlja svoje vzorce čustvovanja, vedenja in mišljenja, ki jih je razvil v preteklosti. Ti vzorci se morda prenašajo že več generacij. V tem primeru govorimo o transgeneracijskem (nezavednem) prenosu travmatičnih izkustev, ki so shranjeni v implicitnem telesnem spominu.

Kot psihoterapevt vam pomagam ovrednotiti in spremeniti vaše boleče vzorce vedenja, čustvovanja in mišljenja in čustveno predelati težavno doživljanje ter to intersubjektivno regulirati v skladu z vašimi zmožnostmi in željami. Spoštujem vaše dostojanstvo in vam nudim oporo ter sočutje. Za osebo je to lahko doživetje nečesa novega, česar do sedaj še ni poznala. S tem se lahko celijo vaše globlje čustvene rane zaradi bolečih izkušenj ali eksistencialne krize v varnem psihoterapevtskem odnosu.

Psihoterapevt uči osebo sprejeti odgovornost za svoje življenje oziroma življenjske odločitve ter jo spodbuja k pozitivnim spremembam, za katere oseba čuti, da bi bile dobre, a jih le stežka dosega brez strokovne pomoči (recimo, v primeru zasvojenosti). Nudim vam varen čustveni prostor, v katerem lahko spregovorite o težavah. Glede teh skupaj iščemo rešitve s profesionalnimi intervencami. S psihoterapevtom se gradi zaupen odnos, v katerem se spoznavamo in osebnostno rastemo vsi v tem odnosu. Pomembno je, da med nami sčasoma pride do zaupnega odnosa, ki lahko deluje zdravilno.

Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapevta?
​Če si želite spremeniti svoje življenje na boljše in doseči več miru ter zadovoljstva, obiščite psihoterapevta. Ni nujno, da hudo trpite zaradi psiholoških problemov. Psihoterapija lahko koristi vsakomur, tudi če se želi le globlje spoznati ali izboljšati svoje odnose oziroma rešiti eksistencialne probleme.

Osnova psihoterapije je pogovor s sočlovekom, ki ti stoji ob strani. Tam se lahko naučimo biti ranljivi s seboj in drugo osebo. Še vedno lahko vladajo predsodki, da je z nami nekaj hudo narobe, če gremo na psihoterapijo, vendar je resnica daleč vstran od tega. Lahko ste čisto psihofizično zdrava oseba in se odpravite na psihoterapijo, ker bi radi spremenili določene vidike v svojem življenju, ki vam ne ustrezajo, ali pa bi le želeli izboljšati svoje odnose z drugimi ljudmi.

Včasih imajo ljudje tudi prepričanje, da jim nihče ne more pomagati. Vendar si s tem že na začetku zapremo vsa vrata, ki vodijo do sprememb v našem življenju. Velikokrat se v ozadju skrivajo tudi strahovi in dvomi, zaradi katerih se niti ne odpravimo na pot težke spremembe vzorcev v svojem življenju. Toda, splača se! Z določenimi spremembami, ki jih lahko dosežemo tudi v psihoterapevtskem procesu, lahko končno začnemo živeti življenje, ki si ga želimo živeti. Ne smemo pa dovoliti strahovom, da bi nam to preprečili!

Vsakdo si namreč zasluži živeti življenje, v katerem se počuti srečno, ljubljeno in notranje močno.

Zmago Švajncer Vrečko, hvala za vaše odgovore.

Prenesi eRevijo

Za dobro duševno zdravje; št. 14, Pomlad 2024

Prenesi
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se