Za študij psihoterapije sem se odločila zaradi želje po spoznavanju človeškega delovanja, kognitivnih procesov in miselnosti. Tekom študija mi je zelo veliko dala tudi osebna izkušnja psihoterapije, saj sem se tako lahko preizkusila tudi na drugem stolu – s pogledom na lastno preteklost in osebne omejitve, ki sem jih lahko predelala in naredila pozitivne spremembe za svoje življenje. Med študijem me je vodila želja po opravljanju dela, kjer gre za pomoč sočloveku in kjer se osebo, ki želi spremeniti svoje življenje podpre in spremlja na novi poti, ki jo vtira. Delo z ljudmi v terapevtskem procesu je lahko hvaležno, izpolnjujoče in hkrati izjemno odgovorno, saj si kot terapevt lahko priča osebnim zmagam klientov, premagovanju preteklih vzorcev in osebnostni rasti.
Kaj je še posebej značilno za delo po vašem izbranem psihoterapevtskem pristopu?
Pri svojem delu uporabljam kognitivno vedenjski pristop in transakcijsko analitični pristop. Pri KV pristopu je v ospredju čas »tukaj in zdaj«. Gre za zavedanje, da na podlagi naših misli pripišemo pomen neki situaciji in se skladno s tem tudi vedemo. Posledično se učimo prepoznavati nefunkcionalnost misli, ki nas omejujejo in utesnjujejo ter se naučiti boljših načinov izražanja čustev ter spreminjanja vedenja.
Pri transakcijsko analitičnem pristopu pa je v ospredju teorija osebnosti in komunikacijski aspekt, saj nenazadnje transakcija predstavlja osnovno enoto komuniciranja. Utemeljitelj pristopa Berne je predstavil tri dele osebnosti – ego stanje starša, ego stanje odraslega in ego stanje otroka. Na podlagi osebne predstave v zgodnjem otroštvu, si posameznik oblikuje svoj življenjski scenarij in si tako potrjuje svoja prepričanja tudi v odrasli dobi. Vsak posameznik je OK in zmožen sprejemati svoje odločitve ter le-te tudi spremeniti, kar je osrednje vodilo v procesu – prevzemanje aktivne vloge v terapevtskem procesu.
S kombiniranjem obeh pristopov se lahko prilagodim klientovim potrebam in željam, saj ne želim zanemariti dejstva, da je vsak posameznik poseben in potrebuje svojstveno, celostno obravnavo.
Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapevta?
Vsak začetek je težak, saj se podajamo na pot, kjer lahko bolje spoznamo različne, globoko zakopane dele sebe, ki smo se jih morda trudili skriti. Posledično lahko občutimo strah, nesigurnost ali dvom vase. Pomembno je, da si prisluhnemo, si zaupamo in si damo priložnost za obisk terapije, saj lahko da je ravno ta pot začetek pristnega odnosa s samim sabo, ki ga s podporo in usmeritvijo izbranega psihoterapevta spremlja pri raziskovanju in spoznavanju sebe.
Ko razmišljamo o vstopu v terapevtski proces se srečujemo z vprašanji kot so: »Ali me bo terapevt obsojal?«, »Kaj si bo mislil o meni?«, »So to sploh prave težave, s čimer se soočam?« Psihoterapevti smo tukaj z željo, da vam ponudimo varen prostor, kjer vam bomo empatično prisluhnili, vas podprli, spremljali in podajali roko, ko jo boste potrebovali. Vsak klient, ki vstopi v terapevtski prostor je edinstven in si zasluži empatično in podporno okolje, kjer ne bo obsojan, temveč slišan in sprejet v svoji nepopolnosti. Moj namen je ponuditi varno okolje in sprejemajoč odnos, kjer boste lahko pogledali svojo preteklost in zase sprejeli spremembe, ki si jih želite za svoje življenje, za svojo osebno rast.
Viktorija Zupančič, hvala za vaše odgovore.