Od vedno me je zanimalo delo z ljudmi. Fasciniralo me je, kako deluje človeška psiha - kaj nas žene, kaj nas ustavlja in kaj se skriva za vzorci, ki jih ponavljamo. Še preden sem izvedela za možnost študija psihoterapije, sem si želela nekaj v smeri psihologije. Ko sem odkrila, da pri nas obstaja študij psihoterapije, sem si rekla: to je to!
Seveda pa ni šlo brez dvomov. Ko sem videla cenik, so se moje sanje za trenutek zdele nedosegljive. Skoraj dve leti sem premlevala, ali je to res pot zame in če obstaja kakšna drugačna možnost. Nato sem se odločila ... to je moja pot. V drugem poklicu se preprosto ne vidim.
Študij psihoterapije je od mene zahteval veliko žrtvovanja na različnih področjih, a hkrati mi je prinesel največje bogastvo... osebno in strokovno rast. Danes z veseljem in ponosom opravljam svoje delo ter delim te dragocene trenutke z ljudmi, ki mi zaupajo svojo pot. Najbolj me navdušuje, ko vidim, kako se posamezniki povežejo s sabo in odkrijejo lastno moč. Vsako srečanje me bogati in spominja, kako dragoceno je, da lahko s svojim delom soustvarjam spremembo in rast v življenjih drugih.
2. Kaj je še posebej značilno za delo po vašem izbranem psihoterapevtskem pristopu?
Geštalt pristop je celosten in izkustven. usmerjen je v zavedanje tukaj in zdaj. Ne gre le za razumevanje, zakaj nekaj čutimo, ampak za to, da se učimo biti v stiku s tem, kar doživljamo. V ospredju je odnos med terapevtom in klientom, ki je pristen, sočuten in enakovreden.
V geštalt terapiji verjamemo, da ima vsak človek v sebi vse, kar potrebuje za spremembo... včasih le potrebuje varen prostor, da to lahko začuti. Kot terapevtka klienta spremljam pri raziskovanju, kako doživlja sebe, druge in svet okoli sebe, ter kako se (včasih nezavedno) oddaljuje od tistega, kar bi mu prineslo več polnosti in miru.
3. Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapevta?
Da je popolnoma v redu oklevati. Psihoterapija je pogumna odločitev. Pomeni, da si pripravljen spregovoriti o sebi in pogledati vase. Strah, negotovost ali dvom so naravni spremljevalci te poti. V terapiji ne gre za to, da bi bil »pokvarjen« in te je treba popraviti, ampak da se bolje razumeš in naučiš živeti bližje sebi. Pogovor s terapevtom ni izpraševanje ali obsojanje, temveč nežen, spoštljiv stik, kjer te nekdo resnično sliši in razume.
Včasih že prvi korak - odločitev, da prideš- prinese olajšanje. In iz tega prvega koraka se pogosto začne nekaj novega.