Parova Anzelca, asist., psihoanalitičnega psihoterapevta ECPP, doktoranda psihoterapevtske znanosti, smo povabili na kratek intervju, da bi ga še bolje spoznali:

Kako to, da ste se odločili postati psihoterapevt?
Od nekdaj me je fasciniralo dejstvo, kako različno ljudje dojemamo, doživljamo in razumemo drug drugega in svet okoli nas. Od takrat se mi poraja vprašanje, zakaj je temu tako in kakšni mehanizmi delujejo v skladu s tem. Kasneje se je to vprašanje preselilo na področje vprašanja trpljenja in kako različno ljudje čutimo in čustvujemo ob določenih izkušnjah. Posledično sem se začel spraševati, na kakšen način si ljudje lahko pomagamo pri osebnostni rasti, razvoju ter lajšanju trpljenja ob bolečih situacijah in kateri psihološki faktorji prispevajo ali preprečujejo k rasti v najširšem smislu. Ob vsem tem pa je najmočnejši razlog to, da sem prepričan, da se humanost v največji meri kaže v obliki pomoči sočloveku.


Kaj je še posebej značilno za vaše delo, bi lahko rekli, da se po čem razlikuje od ostalih psihoterapevtov?
Težko odgovorim, saj ne vem in ne morem vedeti, kako delajo drugi, ker nisem prisoten na njihovih terapijah.


Kaj vaši klienti najbolj cenijo pri vas?
Toplino, nevrednotno sprejemanje, odprtost, pripuščanje »svobode« (vsak pacient po svoje oblikuje terapevtski proces), intelekt.


Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapije, a ve, da jo potrebuje?
Da je najboljši prostor za razrešitev te dileme ravno psihoterapija – kje pa se še bolj intimno in poglobljeno ukvarjamo s sabo?


Kam usmerjate svoja zanimanja in interes v prostem času, imate kakšen zanimiv hobi?
Različni športi (cestno in gorsko kolesarjenje, hitrostno rolanje, motociklizem, tek in CrossFit, košarka, gorski tek), prebiranje in pregledovanje nove tehnologije (avtomobilizem, računalništvo, tehnika), branje, filmi, odkrivanje novih pesmi in glasbenikov.

Parov Anzelc, hvala za odgovore.

Prenesi eRevijo

Za dobro duševno zdravje; št. 14, Pomlad 2024

Prenesi
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se