Kako to, da ste se odločili postati psihoterapevtka?
Pot do psihoterapije se je začela s tem, da me je psihologija zelo pritegnila s svojim odkrivanjem človekove duševnosti. Zdel se mi je najbolj zanimiv študij in še vedno sem enakega mnenja. O psihoterapiji sprva niti nisem razmišljala. Med študijem psihologije sta me je bolj privlačila raziskovanje in pedagoška psihologija, kjer sem nazadnje pristala. Skozi individualno delo z dijaki sem prišla do spoznja, kako zelo mi je to blizu in da je to tisto, kar res rada počnem in pri čemer želim biti tudi dobra. Zaradi tega sem se odločila, da se na področju svetovanja in psihoterapije še dodatna izobrazim. Skozi podrobno raziskovanje smeri psihoterapije sem se odločila, da izberem štiriletni študij transakcijske analize, ki sem ga uspešno končala, sedaj pa bi se podajam novim izzivom in znanju naproti.
Kaj je še posebej značilno za vaše delo, bi lahko rekli, da se po čem razlikujete od ostalih psihoterapevtov?
Ker nisem prisotna na seansah drugih psihoterapevtov, težko rečem, po čem se od njih razlikujem. Mi je pa zelo pomembno, da kliente sprejemam takšne kot so, jih ne obsojam ali sodim. Resnično jih želim spoznati in z njimi vzpostaviti odnos, da se bodo ob meni počutili varne in mi bodo lahko zaupali.
Čeprav je transakcijska analiza osnova mojega dela, v terapije po potrebi in lastni presoji vpletam še druge pristope, kot je vedenjsko kognitivna terapija, realitetna terapija, sistemske pristope in čuječnost. Nekaj od tega sem spoznala skozi študij psihologije, ki mi je dal potrebno širino, hkrati pa sem bila in še vedno sem ves čas aktivna pri pridobivanju novih znanj in veščin, zato redno hodim na dodatna izobraževanja in usposabljanja.
Kaj vaši klienti najbolj cenijo pri vas?
Nekateri bi rekli smisel za humor (na seansah se tudi kdaj smejimo), druge preseneti in pritegne moja prikrita nekonvencionalnost, tretji cenijo moje iskreno zanimanje za njih. Sem prijazna, empatična in vedno tudi pristna, saj menim, da se le tako lahko zgradi dober odnos, ki je bistvenega pomena za uspešno psihoterapevtsko delo.
Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapije, a ve, da jo potrebuje?
Najprej: čestitam, ker želite delati na sebi. To me vedno razveseli. Potem: razumem. Tudi sama sem šla skozi osebno psihoterapijo in kljub študiju psihologije sem oklevala. In ko sem se končno odločila in vstopila v psihoterapevtski proces, je to bila najboljša naložba, ki sem jo in jo bom kadarkoli naredila. In na koncu bi rekla: še enkrat čestitam, ker ste zbrali pogum in se odločili za spremembo ter pri tem poiskali strokovno podporo. Ne bo lahko, niti približno. Bo pa vredno.
Kam usmerjate svoja zanimanja in interes v prostem času, imate kakšen zanimiv hobi?
Rada plešem in ker vem, da je napredek najhitrejši in so koraki najbolj pravilni, če ti pri tem svetuje nekdo, ki se s tem poklicno ukvarja, se plesov različnih zvrsti učim v plesnih šolah, kjer mi pokažejo korake, me opozarjajo na napake in mi pomagajo rasti. Samo učenje brez vaje pa ne prinese rezultatov nikjer, za to hodim tudi na preplesavanja, kjer svoje prejeto znanje izpopolnjujem in vadim vedno znova in znova. Na drugo mesto bi postavila potovanja, takšna in drugačna, v sosednji kraj ali na drug kontinent, sama z nahrbtnikom ali v družbi. Kar malo sitna sem, če dlje časa nikamor ne grem. Potem pa ne gre brez knjig, filmov in računalniških iger. Te so moja meditacija, moja sprostitev, ko se želim res in popolnoma odklopiti. Del prostega časa preživim tudi z družino in prijatelji, ob različnih priložnostih, tudi brez njih nikakor ne bi bila to kar sem.
Nataša Grof, hvala za vaše odgovore.